KAKO NAREDITI ČLOVEKU PODOBNEGA ROBOTA

Kultni film Blade runner zastavlja gledalcu moralna vprašanja o svetu, kjer  iztrebljevalci preganjajo replikante. Replikanti so ljudem podobni roboti, ki jim človeški status ni priznan in se zato upirajo. Bi jim morali priznati status osebe in jih obravnavati kot sebi enake?  Na koncu filma se pojavi dvom, če ni morda glavni iztrebljevalec prav tako robot.

Ali smo že v času, ko bi bila takšna zgodba realno mogoča?

Osebno sem prepričan, da smo na robu časa, ko bo izdelano umetno bitje, ki mogoče ne bo “mislilo” v človeškem smislu, a vsakogar bo lahko prepričalo, da ima čustva in zavedanje. Sploh pa nekoga, ki ne bo vedel, da ima opravka s človeškim izdelkom..  Kopičenje zmogljivih čipov in logično kopiranje kompliciranih vezij, z namenom ustvariti popolno kopijo človeka je podobno, kot bi hotel za peko potice uporabiti mivko, namesto moke. Naj takoj povem, da je po moje razlika med inteligentno napravo, ki bo simulirala človeka in povsem delujočo kopijo, predvsem eno – ŽIVLJENJE. Ustrezna funkcionalna struktura žive materije je edino, kar lahko doda tisto manjkajočo komponento, oziroma lastnost, ki zmanjka pri vsakem logičnem razmišljanju in načrtovanju zavestnega bitja. Klasičen način razmišljanja pripelje do tistega (po moje napačnega) zgodovinskega vprašanja, katera je tista zadnja neulovljiva instanca, ki dejansko “misli” da “misli”. Skušal bom razmišljati na oba načina, klasičnega in po konceptu avtopoieze (Maturana, Varela).

Pri večini ljudi obstaja mišljenje, da ni mogoče narediti “mislečih” računalnikov, s človeku – podobnim samozavedanjem. Razlogi so vzgoja, religija, ideologija in predvsem neznanje na tem področju. Mišljenjsko ne morejo stopiti iz škatlice, kjer obstaja vera, da bi bilo še tako prepričljivo obnašanje takšnega robota le rezultat dobro napisanih računalniških programov.

Osebno se s tem se ne strinjam. Briljantni filozofi, kot so bili Parmenid, Platon,  kasneje Descartes in še mnogi drugi, so mogoče s svojim odličnim logičnim izvajanjem naredili ljudem medvedjo uslugo. Prav možno je, da so na podlagi takratnega, zelo omejenega znanja in napačnih interpretacij, zastavili zgrešen koncept, ki temelji na napačnih osnovnih paradigmah in posledično vodi v nerešljivo miselno zanko. Že samo pri teoretičnem konceptu za izdelavo človeka jim je vedno zmanjkala najpomembnejša substanca, namesto katere so v svoje miselne enačbe podtikali tisto, kar je bilo ob takratnem poznavanju sveta na voljo. Znano je, da lahko najbolj nevedni ljudje zastavljajo najtežja vprašanja, za primer nekaj najbolj zapletenih:

Razlika med živim in neživim?

Kakšen je odnos med materialnim in mentalnim?

Kakšna je sploh “narava” človeškega samozavedanja?

Ljudje, kljub splošnemu prepričanju, nimamo ravno pretirano dobre domišljije. Lahko obračamo, seciramo, analiziramo, dopolnjujemo, primerjamo in na nove načine sestavljamo znana dejstva. Lahko interpretiramo podatke, ki nam jih dajejo čutila – izmislimo si pa lahko kaj dejansko novega, le po naključju. Svojega notranjega dojemanja nimamo s čim primerjati in to nas pelje v slepo ulico.

V DNK je načrt oblike našega telesa in vsi začetni nastavki za izgradnjo naše osebnosti. Narava, kot nepopoln replikator v procesu evolucije občasno poseže v to ponavljajočo monotonijo in nas kot vrsto spreminja.  Ljudje v svoji oholosti želimo verjeti, da lahko brez posledic poljubno spreminjamo izoblikovane “izdelke”, ki so se ob milijone let potekajoči evoluciji narave uglaševali med sabo. Narava je medsebojno odvisna, super kompleksna celota in dejstvo je, da je “efekt zamaha metuljevih kril” realnost. Po teoriji kaosa imajo minimalne spremembe lahko velikanske, zelo nepredvidljive posledice.

Slej ko prej se bo izdelave umetnega človeka lotila prava ekipa ljudi z dovolj dobro finančno podlago ter vsemi ostalimi resoursi in vsaj po mojem, bodo kmalu obstajala umetno narejena inteligentna bitja, ki bodo dajala vtis, da so v vsem superiorna človeku. Seveda bo med “nevednimi” veliko pomislekov o tem, ali so to res nekakšne človeške replike, ki se dejansko zavedajo, ali le filozofski zombiji, programsko vodeni stroji. Dolgoročno jih bodo pa ravno “nevedneži” najprej podzavestno sprejeli, saj jih bo prepričalo njihovo delovanje in obnašanje. Sploh, če bodo sposobni nazorno izkazovati čustva, se izražati z mimiko obraza, govorico telesa in toniranjem glasu.

Ljudje znamo od vseh vprašanj o bivanju, odgovoriti le na vprašanje “kako je biti človek”, torej je vprašanje “kako je biti žival ali “humanoidni robot”, vnaprej obsojeno na neuspeh. Na druge ljudi si dovolimo s precejšnjo gotovostjo preslikavati svoje občutke, ker smo si podobni in po zgradbi enaki, na umetne tvorbe gledamo kot na načrtovane nepopolne stroje. Smo “spekli” repliko, kot je peščena potica, ali dejansko nekaj užitnega?

K izgradnji “zavestnega” računalnika je treba pristopiti pragmatično, neideološko in najprej do konca secirati našo “osebnost”. Fiziološko in psihološko! Kaj sestavlja našo osebo, njen karakter. Koliko vzporedno delujočih plasti je potrebno, da lahko na vrh postavimo modul, ki bo predstavljal “robotovo” notranje gledališče? Potreben je torej teoretičen funkcionalni model. Včasih je bil ta model zelo grob, sedaj se pa resolucija poznavanja vseh funkcionalnih procesov izredno hitro dviga.

Ste razmišljali, kaj mislite s tem, ko rečete “jaz sem jaz”?  Katere lastnosti bi moral upoštevati pri projektu “zavestnega” robota, da bo lahko izjavil in tudi mislil: “To sem jaz!”

Cilj prve faze projekta bo izpolnjen, če se nam bo vsaj zdelo, da njegov odgovor ni le odziv nekakšnega v ozadju delujočega algoritma.

TELESNOST

Ko govorimo o SEBI, govorimo o svojem telesu, v katerega smo “vgrajeni”, o svojih čutilih in o “sebstvu”, tisti glavni enigmi , ki “ve” da misli in verjame, da obstaja.

Utelešenost je eden od faktorjev, ki nas opredeljuje in ga je treba upoštevati. Telo je MOJE, je del mene. Tisto kar svojega vidim, lahko spontano upravljam in v primeru nevarnosti že nagonsko zaščitim. Vse drugo je tuje.

Pet čutil mi  pomaga ločiti od zunanjega okolja tisto, kar je intimno moje. Lažno dojemanje realnosti mi daje občutek dominantne kontrole, nadzora nad mojimi dejanji, a v resnici sem popolnoma podrejen do čutil. Čutila lahko v vsakem trenutku prekinejo tok zavestnega delovanja in sprožijo nagonsko reakcijo. Ne nadzorujemo osnovnih vitalnih funkcij svojega telesa. Na potrebe, ki jih telo ne more samo urejati nas opozori in tudi prisili v reakcijo, če ne gre drugače.

Interakcija z okoljem. Ko se rodimo, smo nekakšna tabula rasa. DNK nam nudi potencialne kvalitete in načine reakcij na impulze iz okolja, osebne izkušnje nas gradijo. Prav te izberejo tisto, česar se kasneje bojimo, kar nas zadovoljuje, česa si želimo in kaj sovražimo. DNK ter interakcija z okoljem izoblikujeta naš karakter. Tudi umetno izdelano bitje, ki bi simuliralo človeka, bi moralo imeti nek osnovni nivo s potenciali, kot ga daje DNK. V neživi materiji DNK jasno da ne more delovati, zato bi morali postaviti nekakšen ločen sistem, z nastavitvami za podlago potencialno zaželjenega karakterja. Nekakšen “Firmware”. Programje za “Zavestni” bi bilo narejeno tako, da bi ustrezno reagiralo na izzive okolja. S tem bi bila bitja različna, kazala bi drugačne afinitete, drugače bi reagirala na enake probleme. Kot ljudje.

“Mrtva” materija, pa naj bo še tako komliciranonarejena in neznanskih zmogljivosti, pa vseeno nima zadaj tistega “JAZA”.

Zaznave čutil, čustva in naše notranje gledališče  so povzročali že starodavnim mislecem veliko neprespanih noči. Zakaj nebo lahko vidimo  modro, vrtnice rdeče, kako sploh dojemamo barve. Zakaj nekaj čudovito diši, drugo smrdi? Mehkoba, trdota, lepota, strah, bolečina….

Naše znanje in klasično logično razmišljanje se tukaj ustavi in ne daje odgovora o tem, kakšna je povezava med fizičnim in mentalnim. Vsem mislecem je pri receptu za človeka zmanjkovala neznana substanca, ki bi to povezala. Najbolj priročna je metafizika in neumrljiva duša reši marsikateri problem, oziroma ga vsej prestavi za stopnjo dlje. Tisti, ki se ukvarjajo s problemom odnosa med “mentalnim” in “materialnim”, se v grobem delijo na dualiste in na moniste. Verjetno je opredelitev tudi posledica svetovnih nazorov, saj te filozofi obeh smeri z lahkoto potegnejo v spiralo svojega razmišljanja. Sploh na začetku, ko nimaš pojma in hvaležno vpijaš vsake informacije. Dualistični, ontološki pristop, ki meni, da sta mentalno in fizično pojma drugačne narave, katerih interakcija ni mogoča, te pripelje do spoznanja, da je zavest za nas nedojemljiva. Monisti, fizikalisti pa epistemološko verjamejo, da vse izhaja iz materialnega in bo znanost slej ko prej pripeljala do rešitve. Le da še nismo prišli do tja.  

Zaradi vrzeli v razumevanju odvisnosti med materialnim in mentalnim je med drugim nastala tudi ideja o “kvalijah”. Kvalija naj bi bila nekakšna individualna zavestna izkušnja, ki jo vsak lahko doživlja drugače, saj ne obstaja merilo s katerim bi jo lahko primerjali. Na primer, karakteristika mentalnega stanja bolečine je, da boli. Za takšno mentalno izkušnjo ni nobene podlage v nevronskih ali funkcionalnih povezavah. “Rdečo” svetlobo zaznamo zaradi odboja svetlobnih žarkov določenega frekvenčnega območja od površine. Razumemo povezavo med rdečo in frekvenco, ni nam pa jasno kaj je tisto, kar nam daje občutek rdečega. Ne moremo vedeti niti tega, ali drugi ljudje vidijo enako “rdečo” kot mi, saj je to nemogoče dokazati. Na videz nerešljiva naloga, kako na primer robotu ponazoriti rdečo barvo. Seveda bo zaznal frekvenčno območje in vedel, da to pomeni rdeče, barve bo razlikoval, ampak človeške barvne izkušnje brez dvoma ne bo imel. Če drži, da so kvalije lahko le dodatna lastnost, za nas nedokazljiva kvaliteta žive materije, ker je ne moremo primerjati z ničemer, potem robot, temelječ na silicijievih vezjih, takšne izkušnje enostavno ne more imeti.

Fizikalisti trdijo, da so barve in druge individualne zavestne izkušnje odziv na zunanje impulze. Ne nastanejo v glavi, ampak so lastnost. Tu je čas za razmislek o tem, kakšna je razlika med živim in mrtvim.

Tudi ob “kmečkem” razmišljanju je jasno, da “življenje” ni samo določena struktura mrtve materije, ampak delujoč sistem, ki  ima dodane nove kvalitete, ki jih neživa materija nima. Živo biološko tkivo sestavljajo isti kemijski elementi kot neživo in se razlikuje od mrtvega edino v tem, da v njem aktivno potekajo biološki procesi, ki potrebujejo neko energijo, da ga ohranjujejo. Ali ni najbolj logično, da je na primer določena barva ali bolečina le odziv določene strukture “živega” materiala na zunanje impulze? Valovna dolžina v vizualnem spektru recimo pride na mrežnico, določeni receptorji v vizualnem sistemu se aktivirajo in naše notranje gledališče to dojame kot recimo modro. Podobno je z bolečino. V našem telesu je ogromno receptorjev za različne stimulanse in ti se odzivajo točno na določene stimule. Bolj kompleksna čustva (ljubezen, lepota, žalost, strah) so izpeljave teh intrinzičnih kvalitet življenja.

Problem je, da ljudje ne verjamemo, da smo tako enostavni, da bi le čutili in reagirali. Mi resnično čutimo… Imamo izkušnjo bogatih in raznolikih občutkov. Dokler znanost ne bo podala prepričljive razlage, bodo nekateri trdili, da je razumevanje same narave čustev izven dosega človeškega dojemanja.

… vsemu temu razmišljanju nekaj manjka. Ostaja dvom, ker so elementi preslabo definirani. Le kako bomo kopirali živa bitja s čutili? Namesto oči kamere, namesto ušes mikrofoni, namesto govora zvočniki? Kako bi to “železje” lahko razmišljalo?…  nekaj manjka! Mogoče je treba pozabiti, da analiziramo sami sebe in te domače izraze, ki vodijo v slepo ulico zamenjati z nečim bolj nevtralnim, ki miselnih tokov ne bo vodilo v iste miselne zanke.

Razmišljanje čileancev Maturane in Varele o avtopoiezi se mi zdi zanimiv preskok v pristopu

Naziv izhaja iz grščine auto – poiesis : pomeni samo – kreacija, izgradnja, reprodukcija. Namesto o živih bitjih govorimo o sistemih, ki so se sposobni sami razmnoževati in vzdrževati. Takšna je na primer biološka celica, ki gradi lastne lipide in proteine za re-produkcijo novih elementov sistema.

Sistem je avtonomen, celovit in zaprt, ker lahko funkcionira izključno s svojimi elementi in z njimi rekurzivno gradi nove elemente za svoj obstoj in delovanje. Sistem je zaprt, ne pomeni pa, da je popolnoma samozadosten, saj potrebuje določeno energijo, snovi, a pomembno je, da vse nove elemente gradi s pomočjo lastnih osnovnih elementov. Je funkcionalno popolnoma ločen od okolice, a nekako sklopljen z njo. Iz lastnih elementov je sposoben zgraditi posebne strukture, ki reagirajo na impulze iz okolja. Če na primer ob njem prižgeš vžigalico, bo določena struktura v njem zaznala toploto, druga, drugače organizirana struktura bo zaznala svetlobo, tretja mogoče kaj tretjega. Avtopoiezni sistem ima lahko organizirane poljubne notranje funkcionalne strukture, ki se lahko potencialno odzivajo na mnogo več impulzov od npr. človeških čutil. Človeško bitje je pač avtopoieza z določenimi strukturami. Živali recimo sestavljajo podobni elementi, a nimajo vseh enakih struktur, oz. imajo drugačne. Pri rastlinah je podobno. Določene strukture elementov v avtopoiezi se pač odzivajo na določene impulze iz okolice z reakcijo, ki v skupni strukturi sistema daje npr. občutek določene barve, toplote, bolečine, trdote ipd. Percepcija, samozavedanje, notranji dialog – vse to omogočajo povezane funkcionalne strukture sistema. Lahko da obstajajo nam povsem nedojemljive strukture, ki omogočajo kaj povsem nam neznanega. Sistemi v istem sistemu so pač sklopljeni z vsem in impulzno determinirani. Zamlja ali “Gaia” je tudi neke vrste avtopoiezni sistem.

Kako torej ustvariti zavestne računalnike? Kako jim vgraditi čustva?

Po moje brez biologije ne bo šlo. Že sedanje raziskave nakazujejo smer v katero se bo razvijala “umetna inteligenca”. Raziskave nevroloških sistemov kažejo, da smo osnovni obroč že prebili. Umetni udje, ki reagirajo na ukaze s pomočjo elektrod ali možganskih vsadkov. Poskusi za vsa čutila gredo v to smer. Z raznimi možganskimi vsadki se predvsem skuša stimulirati določena področja v možganih, k boljšemu delovanju.

Pričakujemo lahko torej nekakšne “hibride”. Glede na to, da umetnih bioloških možganov verjetno še dolgo ne bomo sposobni narediti, se bodo izvajali poskusi na živalih in na ljudeh. Seveda bo govora o etiki, ampak precej jasno postaja, da to za nekatere ni nikakršna omejitev.

Morda bomo imeli že proti koncu našega stoletja razred “izboljšanih” ljudi z genetskimi spremembami, z možganskimi vsadki in drugačnimi priključki, ki jih bodo naredili v vseh pogledih sposobnejše od evolucijske različice človeka.

Zaradi človeške narave bodo seveda mnogo bolj zanimivi poskusi izdelave, za investitorje mnogo koristnejše, ubogljive “robotske” različice, kjer bodo skušali uporabiti tiste “prazne” (kot ob rojstvu, najprej živalske, potem…) možgane in jih umetno vzgojiti točno v tisto, kar bo nekdo želel. Zdi se mi, da bo to dolgoročno precej nevarno početje.

Ljudje smo kot papige. Radi ponavljamo in si lažemo, da smo odkrili nekaj povsem novega. S pomočjo dosežkov znanosti in nekaj naravi nakradenih čudežev, bomo kmalu naredili novega Frankensteina, v svetem prepričanju, da bo novi modeli lepši in do ljudi prijaznejši.

Nekaj o izvoru človeške zavesti

Moja najbolj priljubljena tema je raziskovanje razvoja človeške zavesti in z veseljem preberem vsak zapis z malce drugačnim pristopom k temu problemu. Jasno je, da sem osebno prepričan, da so možgani nekakšen aparatus, ki v delujočem stanju proizvaja stanje zavesti. Pri iskanju razlag se uporablja nekakšen povratni inženiring, v katerem se kot nujnost pojavljajo različni modeli. Če zagovarjam različne modele, še ne pomeni, da spreminjam generalno mišljenje, le to se mi zdi, da je v vsakem modelu morda košček sestavljanke, ki bo na koncu pripeljala do nedvoumne razlage. Tale zapis je večinoma prevod tega vira, dodano je pa tudi nekaj mojega razmišljanja.
Odkar je Charles Darwin objavil svoje delo »O izvoru vrst« leta 1859, skuša evolucija postati tisto veliko poenotenje teorije biologije. Presenetljivo se pa o eni od naših najpomembnejših bioloških lastnosti, zavesti, v kontekstu evolucije redko razmišlja. Teorije o zavesti izhajajo iz vere, iz filozofije, kognitivne znanosti, a mnogo manj iz evolucijske biologije. Mogoče se ravno zaradi tega le malo teorij ukvarja z reševanjem osnovnih vprašanj, kot so: Ali obstaja evolucijska potreba po zavesti? Kdaj se je razvijala in katere živali jo imajo?
Attention Scheme Theory (AST), razvita v zadnjih letih, morda lahko odgovori na ta vprašanja. Teorija predvideva, da se zavest pojavi kot rešitev za enega izmed najbolj temeljnih problemov, s katerimi se sooča vsak živčni sistem: Naš senzorski sistem neprestano prejema bistveno preveč podatkov, da bi jih lahko v celoti obdelal. Zaradi tega se v možganih postopoma razvijajo vse bolj izpopolnjeni sistemi za poglobljeno obdelavo manjšega števila izbranih signalov, na račun drugih. Po AST je zavest ultimativni produkt tega evolucijskega zaporedja. Če teorija seveda drži – in to je treba šele ugotoviti – potem se je zavest razvijala postopoma, v obdobju zadnjih pol milijarde let in je prisotna pri različnih vrstah vretenčarjev. Pošteno povedano, se tak pogled na postopen razvoj zavesti pri različnih vrstah, bolj sklada z očitno realnostjo, kot pogledi, ki človeka postavljajo na drugačno mesto od ostalih živih bitij.
Še pred razvojem centralnih možganov je bil živčni sistem pri preračunavanju prisiljen uporabljati preprosto metodo: konkurenčno izbiranje. Nevroni tekmujejo kot kandidati na izboru. En drugega skušajo preglasiti. Vedno le nekaj nevronov zmaga v močni konkurenci in le njihovi signali se dvignejo nad šum ostalih in vplivajo na obnašanje živali. Ta proces se imenuje selektivna krepitev signalov (selective signal enhancement) in brez njega živčni sistem, zaradi vsesplošnega šuma, ne bi znal početi ničesar.
S pogosto metodo v evolucijski biologiji – s primerjavo različnih vrst živali – lahko precej zanesljivo ugibamo, kdaj se je evolucijsko razvila selektivna krepitev signalov. Hidra, majhen sorodnik meduz, ima najenostavnejši živčni sistem, navadno živčno mrežo. Če se dotakneš hidre kjerkoli, daje vedno enak splošni odziv. Precej očitno je, da ni selektivne obdelave različnih dražljajev. Delitev med predniki hidre in drugih živali bi se glede na gensko analizo morala zgoditi že pred 700 milijoni let. Selektivna krepitev signalov se je verjetno razvila po tem.
Oko členonožca ima po drugi strani eno najbolj preštudiranih primerov selektivne krepitve signalov. Izostri signale, ki so povezani z vidnimi robovi in ​​oslabi druge vizualne signale, ter tako generira predstavo zunanjega sveta. Selektivna izboljšava se je torej verjetno razvila nekje med hidrami in členonožci -pred približno 600 do 700 milijoni let, blizu začetka kompleksnejšega, multicelularnega življenja. Selektivna krepitev signalov je tako primitivna, da niti ne zahteva centralnih možganov. Oko, mreža senzorjev na dotik na telesu in slušni sistem imata oba lahko svoje lokalni sistem za fokusiranje pozornosti na nekaj izbranih signalov.
Naslednji evolucijski napredek je bil centralni kontrolni center za nadzor nad vsemi čutili. Pri veliko živalih se ta centralni kontrolni center nahaja v regiji možganov, imenovani tectum. ( “Tectum” pomeni “streho” v latinščini in pogosto pokriva zgornji del možganov.) Koordinira nekaj, kar imenujemo odkrita, vidna pozornost – z usmerjanjem »satelitskih krožnikov” oči, ušes, nosa proti tistemu, kar se zdi v nekem trenutku najbolj pomembno.
Vsi vretenčarji-ribe, plazilci, ptice in sesalci, imajo tectum. Celo piškurji ga imajo, čeprav so se pojavili tako zgodaj v razvoju vrst, da še nimajo niti spodnje čeljusti. Ampak kolikor vemo tectuma nima nobeden od nevretenčarjev. Dejstvo, da ga imajo samo vretenčarji, nam omogoča, da omejimo čas v katerem se je razvil. Glede na fosilne in genetske dokaze so se vretenčarji razvili pred približno 520 milijoni let. Tectum in centralni nadzor pozornosti se je verjetno razvil enkrat takrat, v času tako imenovane Kambrijske eksplozije, ko so bili vretenčarji le drobna migetajoča bitjeca, ki so tekmovala v morju z ogromno vrstami nevretenčarjev.
Tectum je čudovit primerek biološkega inženiringa. Da lahko efektno kontrolira glavo in oči, konstruira nekaj, kar imenujemo notranji model, zadeva, ki je inženirjem dobro poznana. Notranji model je simulacija, ki sledi vsemu kar se kontrolira ter omogoča napovedovanje in načrtovanje. Tectumov notranji model je skupek informacij, kodiranih v kompleksnem vzorcu glede na aktivnosti nevronov. Te informacije simulirajo trenutno stanje oči, glave in drugih večjih delov telesa, predvidevajo kako se bodo ti deli v naslednjem trenutku gibali in kakšne bodo posledice njihovega gibanja. Če, na primer, premaknete oči v desno, se mora vizualni svet premikati v vaših retinah na levo, na predvidljiv način. Tectum primerja predvidene svetlobne signale z dejanskim vizualnim inputom, ter sproti kontrolira, da premiki potekajo tako, kot je bilo načrtovano. Ti izračuni so izjemno kompleksni, a dodatna poraba energije se splača zaradi velike koristi pri nadzoru gibanja. Pri ribah in dvoživkah predstavlja tectum vrhunec prefinjenosti in je največji del možganov. Žaba ima precej dobro simulacijo same sebe.
Z razvojem plazilcev približno pred 350 do 300 milijoni let, se je razvila nova možganska struktura – wulst. Ptice so podedovale wulst od svojih plazilskih prednikov. Prav tako tudi sesalci, vendar se v naši verziji imenuje možganska skorja (cerebral cortex) Ta se je pri nas izrazito razširila. Je daleč največja struktura v človeških možganih. Včasih je slišati ljudi, ki govorijo o možganih plazilcev, kot o grobem avtomatiziranem delu, od katerega je odstranjena možganska skorja, vendar to ne drži. Skorja ima svoj izvor v wulstu plazilcev in plazilci so verjetno precej pametnejši, kot običajno mislimo.
Skorja je nekakšen nadgrajen tectum. Še vedno imamo tectum, pokopan pod skorjo, ki še vedno opravlja enake funkcije kot v ribah in dvoživkah. Če zaslišiš nenaden zvok ali opaziš premik v kotu očesa, tvoj tectum hitro in precizno usmeri pozornost na pravo mesto. Tudi cortex prejme signale od čutil in koordinira gibanje, vendar ima bolj prilagodljiv repertoar. Odvisno od okoliščin, lahko pogledaš v smer dogodka ali
pogledaš stran, oddaš kakšen zvok, lahko zaplešeš, ali pa preprosto shraniš zaznani dogodek v spomin, za primer, da bi bila informacija koristne v bodočnosti.
Najpomembnejša razlika med možgansko skorjo in tectumom je v tem, kakšno vrsto pozornosti nadzorujeta. Tectum je mojster očitne pozornosti: usmerja cel senzorski aparatus proti pomembnim dogodkom. Skorja viša nivo z nečim, kar se imenuje prikrita pozornost. Sploh ni treba pogledati v nekaj, pa lahko vseeno usmeriš pozornost v to. Celo, če si obrnjen s hrbtom proti objektu zanimanja, lahko cortex fokusira vse svoje vire v procesiranje nanj. Znanstveniki včasih primerjajo prikrito pozornost s sojem žarometa, oz. postavljanjem v center pozornosti. Cortex lahko premakne prikrito pozornost od besedila pred vami na bližnjo osebo, zvok na vašem dvorišču, na misel ali spomin. Prikrita pozornost je virtualni premik globokega procesiranja iz ene stvari na drugo.
Skorja mora nadzorovati to virtualno gibanje in zato, kot vsak učinkovit krmilnik potrebuje notranji model. Za razliko od tectuma, ki modelira konkretne objekte, kot so oči in glava, mora cortex modelirati veliko bolj abstraktne zadeve. V skladu z AST, v ta namen neprenehoma gradi nekakšen trenutni načrt pozornosti- stalno posodobljene informacije, ki opisujejo, kaj prikrita pozornost počne trenutek za trenutkom in kakšne so posledice.
Zamislite si malo verjeten miselni eksperiment. Če bi lahko nekako priključili zunanji govorni mehanizem na krokodila in bi ta mehanizem za govor imel dostop do informacij v tej pozornostni shemi v wulstu krokodila, bi morda ta tehnologija poročala, “V sebi imam nekaj nematerialnega. To ni oko ali glava ali roka. Obstaja brez vsebine. To je moja duševna posest stvari. Giblje se naokrog iz enega niza postavk v drugo. Ko se ta skrivnostni proces v meni uspe nečesa oprijeti mi omogoča, da razumem, da se spomnim in da se odzovem.”
Krokodil bi se seveda motil. Prikrita pozornost ni nematerialna. Ima fizično podlago, vendar fizikalna baza leži v mikroskopskih podrobnostih nevronov, sinaps in signalov. Možganom ni treba vedeti teh podrobnosti. Shema pozornosti je torej strateško široka, nejasna. Prikazuje prikrito pozornost na fizično nepovezan način, kot nekaj, kar nima fizične esence. In to je, v skladu s teorijo, izvor zavesti. Pravimo, da imamo zavest, ker globoko v možganih, nekaj precej primitivnega preračunava, napol-magičen opis samega sebe. Žal krokodili v resnici ne morejo govoriti. Toda po tej teoriji, posedujejo verjetno vsaj nekakšno enostavno obliko sheme pozornosti.
Pri razmišljanju o evoluciji je primeren slavni citat Teddya Roosevelta: “Stori kar lahko, s tistim, kar imaš kjer si.” Evolucija je mojster te vrste oportunizma. Krilca postanejo noge. Loki škrg se spremenijo v čeljusti. In modeli-sebe postanejo modeli drugih. V AST se je shema pozornosti najprej razvila kot model lastne prikrite pozornosti. Ko pa je bil osnovni mehanizem enkrat v funkciji, se je glede na teorijo, model nadgradil za modeliranje stanja pozornosti drugih, kar mu je omogočilo socialna predvidevanja. Možgani niso dobili atributa zavesti samo zase, ampak so jo lahko začeli pripisovati tudi drugim.
Ko psihologi študirajo socialno kognicijo, se pogosto osredotočajo na sposobnost razumevanja, kaj se dogaja v umu drugih. Nekateri bolj zapleteni primeri so omejeni na ljudi in opice. Toda poskusi kažejo, da pes lahko pogleda drugega psa in ugotovi odgovor na vprašanje: “Ali se zaveda, da sem tudi jaz tukaj?” Tudi vrane kažejo impresivno pamet. Če vrana skrije hrano in opazi, da so jo opazovale druge ptice, počaka, da druge ptice odletijo, nato pa skrije hrano drugam. Kot da bi bila sposobna presoditi, da se druga ptica zaveda kje je eno skrivališče, drugega pa ne more poznati.
Če je prisotna pri sesalcih in pticah osnovna sposobnost pripisati zavest drugim, potem lahko iščemo izvor pri skupnih prednikih, plazilcih. Po AST evolucijski zgodbi se je socialna kognicija začela pojavljati kmalu po tistem, ko se je razvil wulst pri plazilcih. Krokodili mogoče niso videti kot socialno najbolj kompleksna bitja na Zemlji, vendar živijo v velikih skupnostih, skrbijo za svoje mladiče, in so lahko celo zvesti, kot nekoliko nevarni domači ljubljenčki.
Če AST drži je 300 milijonov let evolucijskega razvoja plazilcev, letalcev in sesalcev omogočilo, da se model sebe in socialni model razvijata v tandemu, kjer vplivata eden na drugega. Druge ljudi razumemo, če nanje projeciramo sebe. Ampak tudi sebe bolje razumemo, če upoštevamo, kako nas bi lahko videli drugi. Podatki kažejo, da se omrežja v možganski skorji, ki pripisujejo zavest drugim v precejšnji meri prekrivajo z omrežji, ki gradijo lasten občutek zavesti.
Jezik je mogoče zadnji velik preskok v evoluciji zavesti. Nihče ne ve, kdaj se je človeški jezik prvič pojavil. Vsekakor smo ga imeli pred 70 tisoč leti, ko so ljudje razkropili po vsem svetu, saj imajo vse skupine prefinjen jezik. Neposrednemu razmerju med jezikom in samo-zavestjo nekateri oporekajo, vendar smo lahko prepričani vsaj v nekaj: z razvojem jezika lahko govorimo o zavesti in prenašamo svoje misli in izkušnje. Povezljivost različnih pojmov, ki jo omogoča jezik bi lahko pomenila odločilni preskok pri spreminjanju notranjega modela v bogat notranji teater, ki omogoča tudi samorefleksijo.
Mogoče imajo ljudje delno zaradi jezika in kulture, podedovano tendenco, da prisojajo zavest vsemu okrog nas. Zavest pripisujemo karakterjem v zgodbi, lutkam, nevihtam, rekam, praznim prostorom, duhovom in bogovom. Ena razlaga pravi, da smo narejeni tako, da raje pretiravamo, kot da bi nam bilo kasneje žal. Če veter premika travo in to interpretiraš kot premikanje leva, se ne zgodi nič slabega. Če pa ne zaznaš pravega leva, si odstranjen iz genetskega bazena. Seveda ne gre samo za odkrivanje plenilcev. To je posledica naše hiper-socialne narave. Evolucija je pojačala našo težnjo po modeliranju drugih in zdaj smo suvereno prilagojeni na opazovanje mentalnega stanja drug drugega. To nam omogoča tisto večjo prilagodljivost. Neizogiben stranski učinek je detekcija lažnih alarmov ali duhov.
In tako nas evolucijska zgodba pripelje do današnjega datuma, do človeški zavesti – nečesa, kar pripisujemo sebi, drugim in z njo skušamo objeti bogat duhovni svet duhov in bogov v praznem prostoru okrog nas. AST pokriva veliko prostora, od preprostih živčnih sistemov do simulacij sebe in drugih. Zagotavlja splošen okvir za razumevanje zavesti, njene raznovrstne prilagojene uporabe in njeno postopno razvijanje.
Pri razumevanju zavesti se je treba zavedati, da se razvija po korakih. Zavest je budno stanje, ki omogoča interakcijo z okolico, preživetje, prehranjevanje, razmnoževanje ter bolj ali manj sofisticirano obnašanje. Nobenega dvoma ni, da je ta sposobnost pri različnih vrstah različna. Če izhajaš iz filozofije, religije ali kognitivnih znanosti, se nekje pojavi prepad, ki loči človeka od ostalih živih bitij. Postavlja se arbitrarne vrednostne ločnice med bitji, ki jim prisojamo človeške lastnosti in med ostalimi manj vrednimi. Evolucijski pogled bi lahko zadeve postavil v drugačen kontekst.
Razumeti je treba tudi to, da se je na evolucijo gledalo kot na linearen proces. Včasih se jo je dejansko predstavljalo tudi z drevesom, vendar se je nekako pozabljalo, da tudi ostale veje niso ostale na nivoju izpred pol milijarde let. Zato ne moremo kar avtomatično pričakovati, da bomo lahko sledili strukturam v naših možganih nazaj v zgodovino do vretenčarjev, ki obstajajo sedaj. Tudi če imamo skupne prednike, po ločitvi evolucija ni potekala samo po naši veji. Prepričanje, da je za kognitivno obnašanje potreben cortex, se je izkazalo za napačno, saj očitno pri nekaterih pticah obstajajo znaki veliko večjega kognitivnega razmišljanja, kot pri nekaterih sesalcih.
Študije kažejo, da so tako imenovane »primitivne« regije v možganih letalcev, v resnici regije zmožne sofisticiranega procesiranja, podobne tistim pri sesalcih. V teh regijah se dogaja čutno procesiranje, nadzor gibanja in učenja, podobno kot v neo-cortexu sesalcev. Očitno je torej, da možganska nomenklatura pri ptičih nekako ni odražala dejanskega funkcionalnega stanja in so zato imena nekaterih možganskih predelov tudi spremenili. Izhaja se iz tega, da evolucija ni prinesla novih možganskih predelov, le nadgrajevala je obstoječe. Zato se je razmišljalo o predponah archio, paleo in neo, s katerimi se lahko postavi določen predel v določeno obdobje. Ključna misel v tem zapisu je verjetno ravno to, da je možganska skorja pri sesalcih res edini del možganov, ki omogoča kognitivno razmišljanje, ni pa neverjetno, da se je pri nekaterih ostalih vrstah razvila nadgradnja kakšnega drugega dela, ki je sposobna podobnih opravil.
Ta model nekoliko izravnava nekoliko nelogično lestvico med ljudmi in ostalimi živimi bitji.

Seksualni dimorfizem možganov

Pri raziskovanju gradiva o delovanju možganov sem naletel na zanimivo predavanje o temi, o kateri že dolgo ni bilo nobenega dobrega prepira in ga bom zato podelil z vami. Hecam se. Vnaprej naj povem, da se s tem zapisom ne razglašam za strokovnjaka na tem področju. Seksualnost pri ljudeh je zelo kompleksna tema in ta zapis nima namena reševati kakšnih velikih vprašanj. Znanci bi me verjetno ideološko uvrstili v zvrst izumirajoče vrste zmernih “homofobov”. Vsebina tega predavanja mi je pa ponudila malce drugačen pogled na spol in mogoče istospolne sedaj vsaj malenkost bolj razumem kot prej.

Biologi radi seksualnost razdelijo na različne kategorije, ki z medsebojnim delovanjem vplivajo na seksualnost človeka.
V teh kategorijah je:
– GENOTIPSKI SPOL – določen z dedovanjem XX ali XY kromosomov. Ta vpliva kako se razvijejo seksualni organi, v jajčnike ali v moda. Ta spol je določen pri spočetju in je odvisen od tega, ali oče prispeva X ali Y kromosom zarodku. Iz tega izhaja, da so očetje “krivi” za spol otroka in je bilo v zgodovini zelo veliko žensk po krivici klevetano, da ne morejo spočeti sinov..
– FENOTIPSKI SPOL – ta je determiniran z razvojem notranjih / zunanjih genitalij.
Iz tega je razvidno, da sta genotipski in fenotipski spol očitno povezana, je pa dejstvo da včasih nastanejo nepravilnosti, tako da obstaja nekaj izjem.
– SPOLNA IDENTIFIKACIJA je tretja kategorija in je določena z izkušnjami in subjektivno percepcijo svojega spola. Je torej konstrukcija možganov, kreirana na račun sprejete seksualne identitete.
Nevroznanost je opredelila še eno kategorijo – MOŽGANSKI SPOL
Možganski spol kaže dejanske strukturalne razlike v načinu organiziranja možganov med moškimi in ženskami. Prav te razlike lahko vplivajo na način kako moški ali ženske reagirajo na svoje okolje in na spolno identifikacijo. Različnost teh dveh organizacijskih oblik imenujemo SEKSUALNI DIMORFIZEM MOŽGANOV.

Ta dimorfizem je viden kot razlika v velikosti, številu in gostoti nevronov v določenem manjšem možganskem središču (nucleai). Dimorfizem je viden tudi pri tipu sinaptičnih povezav med skupinami nevronov, v središčih se prikažejo tudi določeni receptorji in druge molekule.
Pomembno se je zavedati, da so naši možgani že na splošno precej različno organizirani, torej, katerokoli strukturo pogledamo, vedno najdemo razlike. Če vzamemo skupino žensk, bo gotovo med njimi precej variacij v določenem predelu, enako seveda velja tudi za moške. Toda kadar govorimo o seksualnem dimorfizmu, pomeni, da so razlike med moškimi in ženskami veliko večje, kot med pripadniki posameznih skupin. Te razlike so ponekod tako velike, da jih lahko izkušen nevroznanstvenik prepozna že na pogled.
Predvideva se, da te razlike vplivajo na to, kako se nek človek odziva na okolico in kako deluje.
In kaj je tisto, kar inducira seksualni dimorfizem v možganih?
Na začetku razvoja je centralni živčni sistem zarodka “ekvipotencialen” za razvoj kateregakoli možganskega spola. Torej ni odvisen od XX ali XY kombinacije kromosomov.
Normalno, pri moških, nedorasli testisi producirajo majhne količine testosterona, ki “maskulinizira” moške spolne organe in možgane. Povzroči tudi regresijo določenih tkiv, ki bi kasneje pomagala razvijati žensko strukturo. Majhne količine testosterona, pridejo v nevrone v določenih strukturah možganov in prav te strukture kasneje pokažejo dimorfizem. Testosteron se pravzaprav pretvori v estradiol in ta povzroči maskulinizacijo moških možganov. To povzroči določeno “pakiranje” nevronov, drugačne sinaptične povezave med njimi in kasnejši razvoj moških možganov.
In kaj povzroči ženske možgane? Ker estrogen maskulinizira moške možgane, se pojavlja vprašanje, kaj je z velikimi količinami estrogena, ki cirkulira v ženskem krvnem obtoku. Odgovor se skriva v tem, da so v krvnem obtoku določeni proteini, ki se vežejo z estrogenom in da maskulinizacijo povzroči, samo tisti estrogen, ki se pretvori iz testosterona v določenih skupinah nevronov.
Ženske možgane “povzroči” pomanjkanje tiste majhne količine testosterona. Ženska “organizacija” možganov je “default” za človeške možgane.
Če torej majhne gonade v moškem fetusu ne proizvedejo dovolj testosterona, se bodo razvili ženski možgani. Pri materah, ki v kritičnem obdobju iz kakšnega razloga proizvajajo preveč androgenov v krvnem obtoku, če so izpostavljene določenim vrstam steroidov, če jemljejo droge, kot so barbiturati in v zadnjem obdobju se je pokazal celo vpliv ob izpostavljenosti določenim pesticidom, se bodo v zarodku razvili moški možgani.
Možgani postanejo spolno dimorfični v točno določenem kritičnem okencu časa. Pri razvoju zarodka imamo za različne stvari, različna kritična obdobja (okenca), kritično obdobje za spolni dimorfizem pri človeku je pred rojstvom. Od takrat naprej je možganski spol determiniran in ga ni mogoče spremeniti. Torej hormoni, ki se sproščajo med puberteto delujejo na možgane, ki so že seksualno dimorfični.
Dokaze za ta dimorfizem so pridobivali s kliničnimi preiskavami in s preizkusi na živalih.
Za te poizkuse je najprimernejša podgana, ki ima kritično okence razvoja šele po rojstvu. Znanstveniki tako veliko lažje manipulirajo s hormonskim okoljem, kot v uterusu.
Primerne so tudi zato, ker je seksualno obnašanje odraslih podgan zelo dimorfično. Torej jih je zlahka ločiti po spolni usmerjenosti.
Poizkusi (hormonska manipulacija samic in kastracija samcev v kritičnem obdobju)so popolnoma potrdili ugotovitve, ki sem jih navedel.
Bistveno je, da je obnašanje odraslih živali popolnoma odvisno od možganskega spola in ne od genotipskega in fenotipskega.
Pri ljudeh so seksualno dimorfični predeli na hipotalamusu, hipokampus, amigdala, deli možganske skorje vključeno z orbitofrontalnim korteksom. Razlaga je preobsežna, da bi jo lahko opisoval v zapisu. Pomembno je vedeti, da se v teh predelih spremeni način procesiranja informacij med moškimi in ženskimi možgani.
Posledica dimorfizma je zelo hitra in striktna lateralizacija moških možganov. Pomeni, da so centri v moških možganih bolj striktno vzpostavijo v določenih predelih in njihove funkcije se težje prenašajo drugam. To je zelo opazno pri poškodbah leve hemisfere pri majhnih fantkih. Leva hemisfera vsebuje centre za jezik. Vsebuje seveda še marsikaj drugega, a to področje je najbolj raziskano. Mladi moški, ki si poškodujejo levo hemisfero imajo lahko težave z govorjenjem in razumevanjem jezikov vse življenje, tudi na splošno ima več moških težavo z disleksijo in težave pri branju v šoli.
Pri mladih deklicah se pri enakih poškodbah pokaže, da desna hemisfera prevzame večino funkcij za jezik. Pri odraslih ženskah se največkrat sploh ne opazi, da so imele kakšne poškodbe. Ta prevzem funkcij velja celo za odrasle osebe. Moški, ki jih zadene kap v teh predelih imajo velike težave z govorjenjem, medtem, ko si ženske zelo hitro opomorejo.
Če si ogledamo aktivnosti možganov z FMRI, vidimo, da v ženskih možganih obstaja nekakšna ekvipotencialnost, pri moških so pa stvari bolj striktno ločene. Kaže, da je dimorfizmu podvržen celo corpus colosum. To se opazi, ko ženske rešujejo določene zadane probleme in FMRI pokaže aktivnosti razpršene po obeh hemisferah, pri moških se pa enaki problemi rešujejo v eni ali v drugi hemisferi.
Dejstvo je, da pri večini živalskih vrst razlika med možgani samcev in samic obstaja. Tu sploh ni govora o vrednostnih ocenah, lahko govorimo samo o tem, kakšne prednosti oz. slabosti ima povprečen samec ali samica. Za ženske (ljudje) je ugotovljeno, da bolje in hitreje berejo obrazne spremembe in intonacijo glasu pri izražanju čustev (spremembe v amigdali). To velja celo za dojenčice. Ženske naj bi imele mnogo boljši čustveni spomin, kot moški. To se vidi npr. pri FMRI, če imajo opazovanci konfliktne naloge. Amigdala je pri ženskah mnogo bolj aktivna. Pri moških se pa sprosti več testosterona.
Torej prednosti “povprečne” ženske naj bi bile v boljših jezikovnih sposobnostih, večji sposobnosti empatije in večjem čustvenem spominu. Moški naj bi bili pa superiorni pri prostorskem razmišljanju in sposobnosti izgradnje sistemov. Seveda to ne pomeni, da posamezna ženska , ali moški ne moreta imeti superiornih sposobnosti, ki “pripadajo” drugi strani.
Na vso to podlago se navežejo še kulturne posebnosti, ki jim je vsakdo podvržen, od rojstva naprej.
Značilnost svetovnih kultur je, da tipično pretiravajo z ustvarjanjem razlike med spoloma in jo nenehno povečujejo. Kulture določajo, kaj je sprejemljivo obnašanje za moške in kaj za ženske. Začne se skoraj neopazno z modrimi in roza pajacki, nadaljuje z igračami in počasi, a vztrajno se spravi v pogon ves nabor “specialnosti”, ki na koncu pripelje do “normalno zdresiranega” moškega ali ženske.
Koliko vpliva “vrsta” možgan na izbiro seksualnega partnerja pri odraslih osebah?
Dejansko so se pokazale povezave pri primerjavi možganov homoseksualcev s heteroseksualci. Vendar je to ena tistih tem, kjer dokazi niso nikoli zadostni, zato se navaja klinični primer, ki je dobro raziskan. Obstaja bolezen “Adrenal hyperplasia”. Pri tej bolezni se v kritičnem času proizvaja preveč androgena, kar vpliva na maskulinizacijo možganov.
Imamo torej primere, kjer je genotipski in fenotipski spol definitivno ženski, možganski spol pa moški. Deklice s to boleznijo v vsem svojem razvoju kažejo fantovske lastnosti in si ponavadi poiščejo tudi žensko partnerko.
Večina nevro-znanstvenikov bi se strinjala, da obstajajo med spoloma telesne razlike, razlike v možganih in ker so možgani podlaga razumu je razlika tudi v razmišljanju, ter v obnašanju.
Tudi ta tema je v “procesu raziskovanja” in nima dokončnih zaključkov. Kot vse ostalo, pa nakazuje, da tudi tukaj zadeve niso črno – bele. Kemijski učinki med razvojem zarodka imajo pa nedvomno velikanski vpliv na kasnejše življenje.

Recept za računalnik – problem za zavest

S pravili vodeni (rule-governed) formalizmi, kot so matematika, gramatika, algoritem ali računalnik sami po sebi ne konsistuirajo nikakršnih delujočih sistemov. So le okvirji, dokončno in nespremenljivo nepovezani z vsebino, ki jo urejajo. Procedure, ki jih predstavljajo so popolnoma neobčutljive na semantično veljavnost in pomembnost. Vedno je potreben zunanji pogled. S pravili vodeni formalizmi so torej nepopolni. So pa uporabni v sistemih, kot je na primer um. To lahko recimo ponazorimo z načinom, kako znanstveniki razmišljajo. Premetavajo, mešajo in sestavljajo ideje v svojem vizualnem semantičnem prostoru in šele, ko je željena konfiguracija dosežena, vključijo matematične formulacije, ki dajo ideji predstavnost in jo mogoče potrdijo. Z drugimi besedami: um je tisti, ki generira vhodne podatke in potrdi izhodne, medtem ko vmesna faza formalizmov zapolni ne-umsko, nesemantično, instrumentalno vlogo.
Verjamem, da se bo s pomočjo računalnikov prej ko slej uspelo “simulirati zavest”, ne bo se pa uspelo nove zavesti dejansko ustvariti. Vsaj ne z današnjimi (meni znanimi) koncepti . Različni načini programiranja, pa naj bodo objektni ali subjektni imajo to pomanjkljivost, da ne rešijo problema »želve na želvi, pa na novi želvi in tako naprej…« Sem bolj na strani filozofov, ki iščejo vzročnost za vse in žal – nazadnje pristanejo v metafizičnih razlagah. Seveda je to razumljivo, ker je njihov glavni problem, da ne morejo začeti z »bottom – up« izgradnjo modela sveta, ampak lahko le postavljajo, sicer razumne in logične »teze«.
Računalničarji so bili pa na začetku enostavno prisiljeni začeti od spodaj navzgor. Zgledovali so se pa po zakonitostih, ki vladajo v realnem svetu. Zato v računalništvu ni nobenih dvomov o tem, kako stvari delujejo. Čeprav bi, roko na srce, 99,9 procenta ljudem, ob malo bolj dlakocepskem spraševanju, zelo hitro zmanjkalo štrene. Prišli bi do spoznanja, da pravzaprav vedo o računalnikih samo to, da obstaja nekje nek hardver, nek softver – operacijski sistem in uporabniški programi, procesor, spomin in diski za shranjevanje podatkov. Kako vse to deluje od nule naprej je pa v resnici uganka, bližnji sorodnik neznane črne materije.
Zato sem se odločil, da se spustim na raven računalniških “nevronov”, vam izdam kratek recept za izgradnjo računalnika in razkrijem, kako na začetku stvari sploh lahko delujejo. Potem boste lažje razumeli, da se lahko računalniki s pomočjo programov, zelo inteligentno predstavijo, a za pametnim vtisom, ni kaj dosti več, kakor pri ljudeh brez duše…. (hecam se..)… praznina.
Seveda je bilo treba v pra-računalništvu najprej domisliti nekakšen enostaven koncept. Čeprav se je tovrstna tehnologija začela z žarnicami, bom jaz začel s polprevodniki, ker je razlaga enostavnejša. Polprevodniki imajo za razliko od navadnih prevodnikov posebne lastnosti (že ime pove vse) glede prevajanja električnih signalov. Zelo pomembna lastnost za naše izvajanje je pa ta, da jih lahko naredimo prevodne z dodatnim signalom na vrata (»gate« po ang.). Za moje izvajanje je dovolj povsem enostavna razlaga, ki pove, da z dovajanjem signala na vrata, lahko kontroliramo prevodnost nekega polprevodniškega elementa. Zadevo lahko primerjamo s cevmi, ki imajo ventile za zapiranje in odpiranje pretoka. Problem pri odpiranju in zapiranju je ta, da omogoča le dve stanji – odprto, zaprto – »on« in »off«.
Zaradi tega je bilo treba človeški način sporazumevanja – jezik – prevesti v BINARNO kodo. “Izmislili” so si HEX kodo; vsi simboli so določeni v tabeli znakov. Za opis enega znaka je potrebnih osem osnovnih pozicij, ki so jih imenovali »BIT«, torej osem bitov – organiziranih v dvakrat po štiri (BAJT). Štirje biti omogočajo šestnajst različnih kombinacij in iz tega je izraz HEX. Črka A je npr. hex C1, oziroma binarno 1100 0001.,,, B je C2, C je C3……
Jasno je, da lahko na tak način opišemo katerikoli podatek.
Če imamo torej čip, kamor lahko na vhod dovedemo osem bitov, je to dovolj za en znak. Te znake imenujemo vhodni podatki, hardverski oddelek, kjer se nahajajo pa register. Dejstvo je pa, da želimo podatke urejati, preračunavati in na izhodu dobiti željen rezultat. Res enostavno povedano: predstavljajte si dva registra, s podatki, ki jih želimo med sabo, na nek način urediti ( v registrih so lahko navadna števila, operacija na njih je pa lahko tudi navadno seštevanje). To so vhodni podatki. Naslednja funkcionalna enota je aritmetična logična enota, ki deluje na »vrata«. Kombinacija kontrolnih signalov na vratih odloča, kakšna operacija bo izvedena (seštevanje, odštevanje…), kakšen bo izhod, oz. rezultat….Ti kontrolni podatki so binarna strojna koda, ki je prevedena iz programov. Na izhodu potrebujemo register z rezultatom za eventualno nadaljnjo obdelavo. Po tem enostavnem osnovnem principu delujejo tudi najzahtevnejši računalniki. Seveda s kupom dodatkov in izboljšav, princip je pa vendar isti.
S tole akrobacijo iz glave (prosim, da so tisti, ki »znajo« prizanesljivi), sem hotel povedati, da obstajajo dve vrsti »podatkov«. Prvi so podatki, ki jih želimo obdelati, drugi so pa kontrolni podatki, ki so odvisni od programa. Program in podatki »vsebinsko« nimajo ničesar skupnega. Program le reagira na določene kombinacije, o »vsebini« pa nima blage veze.
In to je osnovni problem računalniške »zavesti«.
Lahko sestavimo skupaj neznanske količine čipovja, obdelujemo gromozanske količine podatkov in to s programi, ki jih napiše množica programerjev; ustvarimo program, ki se bo celo sam nadgrajeval in glede na »podatke« različno reagiral. Objektno programiranje hierarhično ureja in predalčka entitete po sorodnih lastnostih. Subjektno programiranje gre še korak naprej, saj lastnosti in obnašanje objektov ni več intrinzično v njih samih, ampak se jih skuša gledati iz različnih subjektivnih percepcij. Načini programiranja so poskus simulacije načina delovanja naših možganov, a vendar so to le dobro premišljene in preanalizirane faze, do bistva – reflektivne zavesti – pa ne morejo seči. Lahko pa seveda dosežejo točko, ko človeški opazovalec ne bo več mogel prepoznati razlike med »pravim mislečim bitjem« in »simulacijo«.
Manjka semantična povezava, notranji zavestni opazovalec….
In tu je razlika v biosferi… že v samem osnovnem konceptu.
Imamo eno celico, ki vsebuje načrt in kontrolo (DNA in RNA). Potrebuje le energijo in »pomožne« snovi za »materialno« izgradnjo. Vse temelji na fizičnem, ki se povečuje, raste, medtem, ko so v računalnikih le virtualni prikazi, ki še vedno potrebujejo zunanjega opazovalca. Brez njega sami po sebi nimajo smisla, imaginarni izračuni za nikogar. Zdi se mi celo, da je napaka, če pri človeku prepoznavamo samo možgane, kot tisti funkcionalni del za doseganje zavesti. Človek je zavestno bitje z vsemi svojimi celicami in čutili. Celo zaznavno okolje je nujni del, ki enakopravno vpliva na zavestni subjektivni svet posameznika. Pomembno je, da se v njem od znotraj ustvari, poleg formalnega sistema, ki ga omejujejo fizikalne lastnosti, občutljivost čutil in osnovna komputativnost možganov, še drugi formalni sistem. Ta ima svojo osnovo v lateralizaciji možganskih hemisfer in hardverski noviteti, ki je omogočila govorno zanko. Ta omogoča razmišljanje o tistemu, ki razmišlja… in simultano izboljševanje možnosti.
V človeku sobivata dva formalna sistema; en je človek kot žival, drugi je nevronska nadgradnja, (nič imaginarnega ampak dejansko nevroni, sinapse in poti) povzročena z jezikovno zanko, ki omogoča samorefleksijo in subjektivno percepcijo samega sebe in svojih dejanj.
Dokler računalniki ne bodo zasnovani na ta način je od znanosti “rojeno”, novo “zavestno računalniško bitje” nemogoča naloga.
Ne spuščam se v to, kako je nastal osnovni gradnik, človeška zarodna celica, ki vsebuje načrt, delovodje in delavce, a zaenkrat je umetna kopija z drugačnimi materiali za človeško znanje še bistveno pretrd oreh…

Umetnost manipuliranja s psiho

Umetnost prepričevanja drugih je zelo stara, iskana in zaželjena veščina. Prepričevanje se lahko izvaja v različnih oblikah. Včasih je bil zelo dober in uporaben argument moč in prisila, civilizacija nas je pa prisilila poiskati bolj prikrite načine. Na vse kriplje se trudimo svoje želje po prepričevanju zamaskirati v kaj drugega. Problem pri tem je, da se vsaka prevara, prej ko slej odkrije in znajo tarče zameriti tudi za nazaj.
Ali ne bi bilo lepo prepričevati ljudi bolj subtilno, da bi imeli občutek, da so do določenih spoznanj prišli sami in da bi tudi kasneje, ko vidijo, da se niso ravno najpametneje odločali, pripisovali krivdo predvsem sebi in svoji neumnosti.
Od preloma dvajsetega stoletja naprej, so se z velikanskim znanstvenim napredkom in tehnološkim razvojem pokazali novi načini, kako vplivati na človeško psiho. Veščina zavajanja, ki je bila prej velika prednost intuitivnih in premetenih ljudi, je postala uporabna za širše množice.
Največja prednost poznavanja dognanj o delovanju človeške psihe je v tem, da ljudje sveto verjamemo svojim čutom, svojemu razsojanju in svojim spominom. No, raziskave so pokazale, da je ravno naš spomin zlata jama za manipuliranje. Sicer je dokaj verodostojen glede splošnih stvari (pa še tu niti zdaleč toliko, kot smo prepričani), glede detajlov je pa absolutna katastrofa.
Že tako je znano, da imamo na iste zadeve zelo različen pogled, zato je še bistveno težje koga prepričati, da preteklost mogoče ni bila popolnoma takšna, kot se je zelo »živo« spominja.
In tega tudi nočemo!
Raje gledamo dolgoročno, plasiramo določene informacije in potem samo še čakamo, da »tovarniške« lastnosti naših možganov zadeve obdelajo – in »VOILA«, dobimo kar smo želeli.
Najprej se je treba zavedati, da se naši spomini ne morejo primerjati s snemanjem na nekakšen »filmski trak«, niso pasivno snemanje dogodkov, ki jih doživljamo. Čeprav imamo včasih občutek, da spomin lahko zavrtimo nazaj, je to samo slepilo. So popolnoma skonstruirana zadeva – konstruirana z našimi možgani. Povezani so z vsem, kar mislimo, kar verjamemo, so del našega subjektivnega internega vesolja. Vsakič, ko jih skušamo »priklicati« so deležni nadgradnje z novimi spoznanji in vedenji, ki jih ob dogodku še nismo imeli, tako da je to že en del njihove transformacije.
Imamo več vrst spomina . Kratkoročni – spomin z oknom trajanja nekaj minut, delovni spomin za shranjevanje podatkov v pomoč na primer pri računanju, številke pri telefoniranju in dolgoročni spomin, ki je shranjen bolj raznoliko in hrani podatke daljša časovna obdobja.
Po eni strani je spomin lahko zelo zmogljiv in imamo kapacitete za hranjenje velikanske količine podatkov. Če se česa ne spomnimo, imamo občutek, da je treba dogodek samo priklicati in puf, že imamo trden občutek, da se stvari spominjamo točno tako kot so se zgodile.
Žal so različni poskusi dokazali, da to niti zdaleč ne drži. Nekateri spomini se nikoli ne konsolidirajo iz kratkoročnega v dolgoročni spomin, s časom spomini tudi degradirajo. Določene informacije se dejansko popolnoma zabrišejo. Ob klicanju spominov se nam določeni dogodki lahko združijo in stopijo skupaj, s časom se tudi spremenijo. Ob vsakem priklicu se »nadgradijo« z našimi novimi življenjskimi izkušnjami.
Najmočnejši spomini se zapišejo ob čustvenih dogodkih (flashbulb memories), sploh ob nenadnih čustvenih in travmatičnih dogodkih.
Čustva lahko znova in znova vzbujajo žive, zelo doživete spomine. Obstaja študija iz leta 1992, ko je eksplodiral Space Shuttle Challenger. Čustven in travmatičen dogodek, ki se vsakomur zareže v spomin. Čez 600 študentov so izprašali o dogodku in njihovem odnosu do njega. Študijo so ponovili z istimi študenti čez dve leti in pol. To je relativno kratek čas, a rezultati so bili porazni. 25% je imelo rezultat 0 / 7 vprašanj. 50% pa 2 ali manj od 7. Sploh kar se tiče detajlov, kje so bili takrat, kaj so počeli. Zanimivo je bilo to, da niso mislili, da so dogodke pozabili, ampak so dajali drugačne odgovore v primerjavi s prvo anketo.
Druga raziskava je potekala po porušenju dvojčkov v New Yorku. Rezultati so bili podobni, a tu so raziskavo nadgradili še s primerjavo z običajnimi »vsakodnevnimi« spomini.
Ugotovili so, da spomini na podrobnosti usihajo v podobnem razmerju.
Ugotovljena je bila pa zanimiva razlika. Pri čustvenih in travmatičnih spominih
imamo zelo živ in vizualen spomin, ter smo trdno prepričani, da je spomin pravi. Pri vsakodnevnih spominih pa s pozabljanjem upada tudi prepričanost, da so spomini pravi. To kaže, da se ne moremo zanesti na podrobnosti niti najbolj živih spominov. Prepričanost ni v veliki korelaciji z resničnostjo spominov.
Tu se začnejo kazati bolj zanimive lastnosti našega spomina, ki navdajajo z zadovoljstvom že omenjene tipe, ki bi se radi poigravali (in usmerjali) z našo psiho.
V povezavi med “nepovezanostjo” odnosa med prepričanostjo in pravilnostjo spominov, so nekateri »spominski« psihologi to pomanjkljivost imenovali – Source amnesia – amnezija izvora. Kolikokrat slišimo, da nekdo ne ve, kje je bral, ali kje je slišal za določeno informacijo, ki se jo sicer spomni. Naši možgani očitno ne podelijo dovolj pozornosti izvoru, kar zna biti v današnjih časih precej neugodno zaradi
verodostojnosti.
Druga lastnost je amnezija resnice – Truth amnesia. Ko slišimo neko trditev in poleg tega izvemo tudi ali je resnična ali lažna, dodatek zelo hitro pozabimo. Spomnimo se o čem je bilo govora, nismo pa več prepričani ali tisto drži ali ne. Na to temo je bilo narejeno veliko raziskav. V eni raziskavi so objavili, da so na nekem inštitutu objavili raziskave o vsebnosti arzenika v krompirju. Raziskave so jasno pokazale, da krompir ne vsebuje arzenika, a ljudje so se čez čas spominjali le tega, da je bilo nekaj govora o krompirju in arzeniku… in imeli slab občutek..
Da ne bom predolg, dejstvo je, da se še kar dobro spominjamo dogodkov, ki se nanašajo na določene stvari, podrobnosti nam pa kmalu uidejo.
Vemo, da je bil določen film ali knjiga dober, čeprav se včasih sploh ne spominjamo za kaj se je šlo. Če hočeš nekoga prikazati v slabi ali v dobri luči, je treba samo ustvarjati ustrezne asociacije v zvezi z njim. Resničnost ali lažnost nista pomembna, ostane le dober ali slab občutek.
Z veliko nadziranimi situacijskimi preizkusi je tudi dokazano, da se da z odmerjenimi zavajajočimi vprašanji sprožiti konstrukt popolnoma lažnih spominov. Naši možgani so pač naprava, ki ne prenese vrzeli v logiki. Če se tisto, kar pričakujejo noče zgoditi, sami zapolnijo vrzeli z najbolj logično (zanje) vsebino. Pravi plaz lažnih obtožb za zlorabo otrok so sprožili s “spomini” oseb pod hipnozo, ki so se odzvale na sugestivna vprašanja svojih psiho-terapevtov. Psihologi so jih prepričali, da so določene njihove psihične težave v odraslosti, posledica zlorabe od staršev v otroštvu. Pod hipnozo so ljudje še bolj sugestibilni in ob poslušanju tega, kar naj bi se jom v otroštvu dogajalo so zares skonstruirali lažne spomine. Precej ljudi je bilo obsojeno na dolgoletne zaporne kazni, dokler niso dokazali, da je “metoda” škodljiva in slaba.
Zato se tudi v sodstvu vse bolj dela na tem, da bi morale biti tudi trditve prič podkrepljene z materialnimi dokazi. (mogoče pri nas še ne??)
Super za reklamarje in spin doktorje..
OPOZORILO: Tako kot pri uporabi vsakega orodja je pa tudi tukaj problem, če ga uporabljajo ljudje, ki zadev ne razumejo dovolj. Pretirana in preveč očitna uporaba lahko sproži nepredvidljive učinke.
Ker stvari niso takšne kot je videti lahko pademo v skupinsko psihozo, kjer nihče več ne ve kaj je res in kaj ne….

Skrivnost človeškega obnašanja

Kakšen medsebojen odnos imajo pri raziskovanju človeškega uma psihologija, nevrologija, genetika, filozofija, psihoanaliza, biologija, kemija je težko oceniti.  Za celostno razumevanje so pomembne vse panoge in najbolj pravilen odgovor je po moje ta, da so vse te panoge pomembne. Seveda je pa psiha tako komplicirana zadeva, da so za raziskovanje posameznih vidikov pomembnejše tudi specialne panoge, ki so pač osredotočene na določen pogled. V zadnjih mesecih sem poslušal kakšnih sto lekcij predavanj iz behavioristične psihologije, ki ima tak celosten znanstveni pristop. Svoja dognanja skuša potrditi s poskusi in raziskavami. Tudi odkrito pove, katere stvari so do konca razumljive in katere ne. Ker je stvar tako obsežna, bom skušal opisati vsaj nekaj dognanj, ki se meni zdijo zanimiva. Tistim, ki se jim ljubi prebirati takšne izvlečke, bo pa mogoče dalo idejo zakaj se gre in v katero smer potekajo raziskave.
Ob vprašanju zakaj smo ljudje takšni kot smo, se pojavi tudi drugo vprašanje – zakaj smo si med seboj tako različni. V raziskave tega je bilo že vloženega ogromno truda. Glavna debata je potekala na relaciji:  Narava – Vzgoja (nature – nurture). Dolgo je veljala teza, da se človek rodi bolj ali manj kot prazen list in se ga da z vzgojo popolnoma oblikovati. Seveda so to tezo ovrgli in zdaj velja, da imata pri oblikovanju osebnosti pomembno vlogo tako genetika, kot okoljski vplivi. Seveda je z gensko kodo podana struktura možganov v tesni povezavi tudi z nevroznanostjo. Znanstveno področje, ki se ukvarja z vprašanjem od kod razlike v osebnostih, se imenuje behavioristična genetika. Precej neposrečen naziv, saj implicira, da se ukvarjajo le z genetskimi vplivi na osebnost. V resnici ni tako in so osredotočeni tudi na ne-genetske vplive. Pravzaprav se genetskih vplivov sploh ne da študirati brez upoštevanja negenetskih faktorjev. Vse skupaj je zelo povezano. To lahko primerjamo s kuhanjem jedi. Sestavine (narava – genetika) je treba pripraviti in speči (nurture – vzgoja). Eno brez drugega nima smisla.
Najprej se je sploh treba zavedati, da si vsi ljudje delimo vsaj 99% genov in da si jih 98% delimo celo s šimpanzi.  Fokusirati se je torej treba na tistih, manj kot 1% genov, pri katerih se razlikujemo med sabo. To seveda pomeni, da kadar govorimo o sorodstvu in rečemo, da imamo 50% genov od matere in 50% od očeta, v resnici govorimo o pol procenta tistih genov, ki se med ljudmi razlikujejo. Z vsakim svojim staršem si torej delimo 99,5% genov. Seveda genetski znanstvenik ne more priti k tebi domov in ti povedati točno kolikšen vpliv ima na tvojo osebnost genetika in koliko vzgoja. Lahko pa pove kakšni so vplivi genetike na določene vidike osebnosti, kot so ekstrovertiranost, trma,… na splošno med vsemi ljudmi. Ugotovimo lahko, kolikšne so variacije med ljudmi pri teh karakteristikah in določimo koliko od te variabilnosti je posledica genetskih in koliko okoljskih vplivov, na splošno, med vsemi ljudmi. Ogromno naših instinktov se je razvilo v času, ko so ljudje živeli v popolnoma drugačnih pogojih, kot sedaj in je zato veliko naših instinktov na prvi pogled iracionalnih.
Faktor, ki ga skušajo ugotoviti imenujejo Heritability (dednost). To je delež opaženih variacij v skupini posameznikov, ki ga lahko prisodimo genskim faktorjem. To lahko bolje povemo na primeru velikosti, ki ima kar visok faktor. Faktor dednosti v Ameriki je recimo 0,87, kar pomeni, da kar 87% naslednikov deduje velikost. V Nigeriji, kjer so pa bistveno večji okoljski vplivi (življenske razmere, pomanjkanje osnovnih živil) pa samo 0,67. Faktor se torej lahko v različnih okoljih spreminja glede na razmere.

Pri raziskovanju obnašanja je mogoče najbolje začeti s čustvi, saj ta najbolj vplivajo na naše reakcije. Kaj so čustva (feelings, emotions – slovenski prevod “čustva”  za obe besedi se mi zdi slab)?  Zakaj čustva sploh imamo? Kako se počutite danes? … Kako ste se počutili včeraj in dan pred tem? Ste bili srečni, žalostni? Nervozni? Se vam je kaj zagnusilo? Ste čutili ljubezen? Sovraštvo? Vam je bilo zaradi česa nerodno? Ste se počutili za kaj krivi? Ali ponosni? Ste bili osamljeni? So bila vaša čustva ranjena? Ste bili slučajno ljubosumni? Ste čutili dolgočasje ali radovednost? Veselje? Presenečenje?
Naša življenja so napolnjena s čustvi in očitno to igra zelo pomembno vlogo pri kvaliteti našega življenja. Če dobro razmislimo je kvaliteta vsakega dne odvisna prav od vrste čustev, ki smo jih čez dan doživljali. Kadar si rečete, da ste imeli dober dan, lahko z gotovostjo trdimo, da ste doživljali pozitivna čustva in seveda obratno. Večina našega obnašanja je  nagnjena k iskanju določenih emocij in izogibanju drugim.  Kaj je povzročilo vse te emocije? In kako so vplivale na način našega odzivanja na vsakdanje dogodke? Večina ljudi se ne ukvarja s tem, kaj jim čustva povzročajo. Sprijaznjeni so s tem, da se včasih počutijo dobro in drugič slabo.
Vprašanje pa je kaj čustva so, zakaj jih imamo in kaj nam delajo.
V končni fazi je ugotovljeno, da nam emocije služijo predvsem v dva namena, bedijo nad našo fizično varnostjo in dobrim počutjem, ter nad našo socialno varnostjo in dobrim počutjem.
Čustva se skoraj vedno pojavijo kot odziv na dogajanje v našem fizičnem in v našem socialnem okolju. Pozitivno ali negativno se odzivamo na dogodke, ki nam lahko pomagajo ali nam škodujejo fizično, ali vplivajo na naše odnose z drugimi ljudmi. To seveda še zdaleč ne pomeni, da reagiramo vedno le takrat, ko se pojavi nevarnost ali korist; veliko čustev kreiramo v našem umu tudi, ko se ničesar ne dogaja. Ampak kapaciteta, da se sploh znamo spoprijeti s čustvi, nam pomaga ohranjati naše fizično in socialno dobro.
Večina ljudi jemlje emocije le kot posamezne občutke, znanstveniki jih pa jemljejo kot medsebojno delujoč sistem med mislimi, čustvi, motivi in telesnimi reakcijami, ki deluje skupaj zato, da zagotovi tri osnovne stvari:
Emocije nas opozorijo o pomembnih dogodkih – ob dobrih in slabih znajo pridobiti našo pozornost. Ko se nam v vsakdanjem življenju pojavi določeno čustvo, nas opozori na neko situacijo ali dogodek. Lahko je nevarnost, tveganje, lahko je tudi kaj pozitivnega – priložnosti, prednosti, koristi. Ni važno kaj je, dejstvo je, da našo pozornost fokusira na določeno zadevo. In to je koristno. Pozorni moramo biti na slabe in dobre stvari, ki se nam dogajajo. Posebno pri slabih nas emocije prisilijo, da se na dogodek koncentriramo, preden gremo v akcijo. Slabi dogodki nam vsiljujejo slabe emocije, vse dokler česa ne ukrenemo. Strah nas recimo fokusira na potencialno nevarnost in nam enostavno ne pusti početi drugega, dokler se nevarnosti ne izognemo. Velikokrat so alarmi seveda lažni in imamo lahko s takšnimi čustvi tudi probleme, v končni fazi je pa vsiljena reakcija koristna.
Druga zadeva, ki jo čustvo povzroči je, da motivira človeka v smeri soočenja z dogodkom. Vsako čustvo je povezano s specifičnim motivom ali potrebo. Impulzom, nujo,  ki povzroči točno določen odziv. Ta impulz imenujemo tendenca k akciji (Action tendency). Seveda ne reagiramo vedno na to potrebo. Ljudje smo se včasih sposobni prisiliti k temu, da ne reagiramo tako, kot nas vodijo čustva. Ampak instinkt je še tu in navadno ga čutimo. Če nas je npr. strah, se hočemo instinktivno izogniti preteči nevarnosti z begom. Tudi, če v resnici ne pobegnemo je to še vedno naša želja. Če čutimo jezo, hočemo nekako udariti. Če ne fizično, vsaj verbalno. Ne spustimo se z vajeti vedno, a čutimo to potrebo. Pozitivna čustva ravno tako ustvarjajo fizične reakcije. Skušamo se približati tistemu, kar nas osrečuje in želimo nadaljevati s takšnim početjem.
Tretja stvar, ki jo povzročijo emocije, so spremembe v telesu, od katerih je večina usmerjena k odzivu na tisto, kar je prožilo določeno čustvo. Najbolj tipičen je strah: srce začne razbijati hitreje, poviša se pritisk, hitrejše dihanje, mišice se napnejo, kri se preusmeri iz prebavnega sistema k mišicam. Prav zaradi tega nekaterim od strahu postane slabo. Vse to je priprava na pobeg, ali če smo agresivni, priprava na napad. Drug dober primer je gnus. Ko človek zagleda nekaj kar se mu gabi, avtomatično pripre oči, naguba nos, zapre usta, izdihne in povleče roke k sebi. To je odličen način, ki naj prepreči nevarnim strupenim snovem dostop v naše telo. Evolucija nas ni načrtovala tako, da gremo z odprtimi usti in izbuljenimi očmi k stvarem, ki so nam potencialno nevarne.
Telesne reakcije so usmerjene tudi tako, da na zunaj predstavijo naše počutje in ga signalizirajo drugim. Ti signali spet vodijo druge ljudi, da se odzivajo na nas na določen način. Jeza je dober primer. Če je ne skušaš skriti, jo drugi ljudje hitro začutijo. Nasršene obrvi, izbuljene oči, zategnjena usta, napeto telo. Izraz jeze pošilja jasen signal okolici, da se morajo v tem trenutku obnašati previdno. Vidijo emocionalno stanje, ki je na tem, da se strga z vajeti.
Obstaja precej kontroverzije med znanstveniki o tem, koliko vrst čustev sploh obstaja. Vedno se dogaja nešteto kombinacij in je na to vprašanje skoraj nesmiselno
odgovarjati. Bolje se je vprašati, kaj determinira naša čustva. Mnogim se zdi to vprašanje smešno, saj mislijo, da jih je strah pač takrat, ko so stvari nevarne, da so ponosni, ko naredijo kaj dobrega…
Seveda so pa zadeve precej bolj komplicirane. Lahko vidimo situacije, ko so na primer trije ljudje udeleženi pri istem dogodku in vsakdo reagira na drugačen način. Tudi pri sebi lahko opazimo, da lahko v povsem enaki situaciji drugače reagiramo ob različnih priložnostih.
Torej je očitno, da dogodki sami ne povzročajo naših čustvenih odzivov. Odzive povzroča naša interpretacija dogodkov. O tem govori teorija kognitivne ocene (cognitive appreisal theory). Ta teorija uči, da vsako specifično čustvo nastane ob določeni kognitivni oceni. To je ocenitev posameznika, kakšen vpliv bo imel dogodek za njegovo »dobro«. Seveda to ni ocena, o kateri bi razmišljali. Največkrat se ocene niti ne zavedamo, ko že reagiramo. Kljub temu je to koristno za naše dobro. Je nekakšen skener, ki stalno ocenjuje situacijo v naši okolici in ocenjuje dogodke, ki bi lahko imeli pozitivne ali negativne implikacije za naše dobro.  Zavestno nam pa o tem ni treba veliko razmišljati. Pomembna implikacija kognitivne ocene je dejstvo,da ta ocena velikokrat ni pravilna. Lahko nam sproža čustva, ki nimajo nobene osnove v realnosti. Zaradi samozavedanja imamo ljudje možnost razmišljanja o preteklosti in konstruiranja prihodnosti. S tem imamo možnost ustvarjanja čustev, ki nimajo osnove v realnosti. Tega se je včasih treba zavedati in skušati prepoznati takšna čustva in se jim seveda upreti. Za razliko od ljudi, živali reagirajo le na resnične dogodke. Obstajajo tudi čustva, ki so težje razložljiva. Na primer sram, ki je bližnji sorodnik krivde in ju nekateri kar enačijo. Sta podobna, začneta se z grdim oz. neprimernim obnašanjem. Reakcija – sram ali krivda je odvisna od tega kako jih prepoznaš. Ko človek spozna, da je naredil nekaj slabega, občuti krivdo a, ko gre preko sklepa o svojem slabem obnašanjem, na sklep, da je zaradi tega slaba oseba, začuti sram. Sram je bolj temno in močnejše čustvo od krivde.  Krivda je funkcionalno koristno čustvo; če se človek počuti krivega, skuša zadeve popraviti, se opraviči, dočim se ljudje, ki čutijo sram, skušajo socialno izolirati in so fokusirani nase  predvsem na to, kako slabo mnenje imajo o sebi. Sram je nekoristna funkcija, katere smisla še niso uspeli ugotoviti.
Zanimivo čustvo je tudi shadefreude – naslajanje nad nesrečo drugih.
Behavioristična psihologija skuša definirati vsaj posamezna glavna čustva, njihove sprožilce, fiziološko in psihološko podlago.
Bolj podrobno bom opisal pristop k raziskovanju občutka sreče, ki je pri ljudeh posebej zaželjena.
Če bi ljudi spraševal, kaj si v življenju najbolj želijo, bi bil odgovor večine, da si želijo biti predvesm srečni. Sreča je za ljudi očitno zelo pomembno čustvo. A ko se vprašaš, kaj bi spremenil v svojem življenju, da bi bilo srečnejše, odgovor ni enostaven. Bi spremenil svoj poklic, bi kaj spreminjal v osebnih odnosih, bi rad zadel na lotu, bi shujšal; več časa zase? Manj stresa? Kaj bi te zares osrečilo?
Ljudje iščejo izvor sreče že na tisoče let, a šele v zadnjih desetletjih so znanstveniki začeli uporabljati znanstven pristop. Dokončnih odgovorov seveda še ni, vemo pa o tem čustvu več kot kdajkoli v zgodovini.
Glavno dognanje je to, da večina stvari, za katere ljudje mislijo, da jih bodo osrečile, ne prinese dolgoročnega rezultata. Raziskave Sonje Lyubomirsky, ki je ena vodilnih raziskovalk za področje sreče, so pokazale, da vse stvari, ki človeka osrečujejo lahko grobo klasificiramo v tri glavna področja. To so življenske okoliščine, genetika in obnašanje. In tu so se pokazali rezultati,ki jim večina ljudi težko verjame. Kontrolirani poskusi so pokazali, da življenske okoliščine prispevajo k občutku sreče le deset procentov. Stvari, kot so zaposlitev, odnosi, finančna situacija, zdravje, bivanje, prijatelji, družinski odnosi in vsi ostali odnosi doprinesejo k občutku sreče le deset procentov!
Vas to preseneča? Samo dest procentov? Saj smo vendar vedno osredotočeni ravno na vse te stvari. Stalno jih skušamo spreminjati, da bi bili srečnejši. Tisti, ki se ne strinjajo, naj malo bolj razmislijo o tem. Saj te stvari vas res osrečijo, a mogoče ne toliko, kot mislite in gotovo ne za tako dolgo časa, kot bi pričakovali.
Prevara nas to, da sami pri sebi vemo, da smo srečni vedno, ko dobimo kaj novega. Nov avto, nova zveza, nova hiša, boljša zaposlitev… Vse to da majhen impulz k naši sreči. A kaj se zgodi čez nekaj mesecev, čez kakšno leto? Ste še vedno vsak dan tako srečni zaradi tega? Učinek sreče kmalu oslabi na nivo, kjer je bil pred dogodkom.
Če začnemo na primer z denarjem. Ljudje, ki živijo zares v revščini, ne morejo zadovoljevati osnovnih potreb, so lačni, nimajo kje spati, za te gotovo denar nekaj pomeni. Ljudje pod mejo določenih dohodkov so torej dejansko manj srečni in zadovoljni od tistih, ki ta dohodek dosegajo. Pri tistih, ki imajo bistveno višje prihodke. Raziskava Princetonske univerze na vzorcu 450.000 ljudi je pokazala naslednje: Ljudje so si zapisovali v določenem obdobju, dnevno,  kako so se počutili tega dne, kako bi ocenili stopnjo svoje sreče, koliko so se smejali ipd… Pokazalose je, da je v ZDA meja med 60.000 in 75.000 dolarji letnega dohodka, kjer se sreča preneha dvigovati s količino denarja. Tisti, ki so zaslužili blizu 70.000 USD, so bili statistično malo srečnejši kot tisti s 40.000, višji dohodki pa sreče niso več statistično povečevali. To kaže na to, da določena količina denarja pomaga popravljati in urejati določene osnovne probleme v življenju. Pomaga ti pri stresnih situacijah, ko potrebuješ recimo nov avto, boljšo zdravniško oskrbo, pri ločitvi denar za podporo dveh gospodinjstev. Ta višek denarja lahko ozdravi marsikatero stresno situacijo. Denar torej ljudi ne osrečuje, ampak jim le pomaga reševati probleme, ki bi drugače nižali nivo njihove sreče. Dejstvo je, da v Ameriških finančnih razmerah, dohodek večji od 75.000 dolarjev ne kaže več nobene povezave z večjo srečo.
Seveda je to težko verjeti, če veš, da si srečen ob vsaki povišici, da si srečen že, če najdeš pet evrov na tleh. V resnici denar prinaša malo dodatne sreče, zelo malo časa. Če bi bil denar pomemben za srečo, bi morala biti vsa današnja družba, ki zasluži več denarja kot nekoč, bistveno bolj srečna od nekdanje. Pa vsi vemo, da ni tako… Po raznih raziskavah so se ljudje pred petdeset leti marsikje ocenjevali za srečnejše, kot sedaj. (to ne leti na trenutno situacijo pri nas). Filozofi so to sicer ugotovili že stoletja nazaj, a zdaj je to tudi znanstveno dokazano.
Druga dobrina, za katero ljudje menijo, da je v veliki povezavi s srečo je lepota. Ljudje si želijo, da bi bili bolj privlačni, ali pa vsaj manj grdi. Raziskave so pokazale isto, kot pri denarju. Lepi ljudje se ne ocenjujejo za nič bolj srečne, kot manj lepi. Ni povezave med fizičnim izgledom in srečo, češrav nekateri mislijo, da je, se ličijo, hodijo na lepotne operacije, trenirajo za lepši videz. Večja sreča je vedno kratkotrajna. Problem je v tem, ker se ljudje prilagodimo na nove okoliščine. Temu pravijo psihologi »hedonična adaptacija«, pomeni pa, da se hitro navadimo na prijetne spremembe v naših okoliščinah. To se zgodi tudi po velikih spremembah, kot so poroka, dobitek na lotu, Raziskave so pokazale, da da poroka povprečno pozitiven impulz k sreči za kakšni dve leti…. Sreča po velikem dobitku na lotu pade na normalo že v šestih mesecih, ali še prej..
Ljudje smo zelo slabi pri napovedovanju svoje sreče na dolgi rok, ker vedno znova verjamemo, da nas bodo določene stvari bolj osrečile, kot nas potem zares.
Ker vedno pretiravamo pri oceni tega, kakšna čustva bodo v nas pustila določena dejanja, velja za pozitivna in za negativna, to velikokrat vpliva na sprejemanje naših napačnih odločitev.
Petdeset procentov vpliva na našo osebnost ima genetika.
Geni determinirajo strukturo naših možganov. Nekateri srečneži dobijo strukturo, ki daje prednost pozitivnim čustvom, nekateri dobijo takšno, da lažje reagirajo z negativnimi čustvi. Tolikšen vpliv je pokazalo zelo veliko raziskav. Raziskave na primer kažejo, da so enojajčni dvojčki bolj podobni pri nivoju sreče, kot bratje in sestre. To drži, tudi, če odraščajo ločeno. Identični geni kreirajo identične možgane, ki jih naredijo podobne v tem, kako srečni ali kako nesrečni so. Seveda ne bodo dvojčki enako srečni, saj je vpliv na osebnost le 50%. Razlike v osebnosti so vidne že pri dojenčkih, saj so nekateri že na videz bolj srečni kot drugi. Najbolje je pri tem razmišljati tako, da ima vsakdo svoj tipičen bazičen nivo sreče. Dobri dogodki začasno dvignejo ta nivo, slabi ga začasno znižajo. A ko to mine, po določenem času spet pristanemo na svojem bazičnem nivoju. To ne pomeni, da tisti, ki imajo nižji bazični nivo ne morejo biti srečni, pomeni le, da se morajo bolj truditi.
Ko vplive seštejemo, še vedno ostane štirideset procentov.
Tolikšen vpliv ima naše obnašanje. Kaj počnemo, kaj razmišljamo, naše namenske
aktivnosti. Ljudje, ki so srečnejši, počnejo stvari drugače kot tisti, ki so manj srečni. Dobra novica je, da so raziskave pokazale, da bomo tudi mi bolj srečni, če bomo počeli stvari na način, kot jih počnejo srečni ljudje. Namesto, da govorimo o sreči je mogoče bolje govoriti o subjektivnem dobru posameznika (subjective well-being). Ljudje, ki imajo visok nivo svojega »subjektivnega dobrega« se obnašajo popolnoma drugače, kot ljudje z nizkim nivojem subjektivnega dobrega. Posledica tega je, da so tudi odzivi drugih nanje drugačni. In to povzroči v njihovih življenjih celo spiralo dogodkov.
Razliko med kvaliteto življenja ljudi z visokim občutkom subjektivnega dobrega, opisuje eudomonia. Koncept eudomonie,  pomeni živeti življenje, ki je fokusirano na stvari, ki so intrinzično pomembne za osebno dobro. Če si napišeš listo želja in namenov, kaj hočeš doseči v prihodnosti, imaš na listi na primer preživljanje več časa  s svojimi dragimi, napredovanje v službi, denar ipd… Raziskave so pokazale, da le intrinzične stvari pripomorejo k večjemu subjektivnemu dobremu. Denar na primer ni intrinzičen, saj ga potrebuješ le zato, da z njim dosegaš druge želje. Preživljanje časa v priljubljeni družbi in opravljanje stvari, ki jih želiš so pa intrinzični. Srečni ljudje znajo živeti bolj v sedanjosti in jo uživati, ne-srečni ljudje se ne znajdejo v sedanjosti ampak so fokusirani na prihodnost. V življenju je že tako, da je poleg intrinzičnih opravil, potrebno opravljati tudi ekstrinzične, ki ne prinašajo tolikšnega zadovoljstva. A značilnost srečnih ljudi je tudi ta, da znajo zase proizvajati intrinzične dogodke iz vsakdanjih obveznosti….

Će zaključim in skušam pogledati na človeško osebnost, kot na celoto lahko vidim, da so pomembne raziskave na vseh področjih. Deliti zadeve na fiziološke in psihološke kar počez je gotovo napačno, saj vidimo, da je velik delež naših osebnosti genetsko predeterminiran, da so potrebne raziskave strukture in kemijskih razmerij v možganih, količina nevrotransmiterjev, blokatorjev, pospeševalcev. Deviacije v posameznih predelih so lahko dobri pokazatelji v primeru problemov, saj se na podlagi tega lahko oceni način zdravljenja, ali so to medikamenti ali razgovor s strokovnakom za psihologijo oz. psihoanalizo. Ravno znanstven pristop bo v bodočnosti omogočil
bolj popolno sliko človeške duševnosti.

Recept za netenje predsodkov in konfliktov

Nisem pristaš teorij zarot, a to še ne pomeni, da se mi zdijo vse nemogoče. V raziskave o obnašanju ljudi je bilo vloženo ogromno energije in denarja, rezultati so včasih fascinantni in vprašanje je, zakaj ugotovitev nekateri ne bi tudi uporabljali za dosego svojih namenov. Sploh, ker se pokaže, da je človek v bistvu zelo lahko vodljiv in rad verjame v tisto, kar želi verjeti.
V prejšnjem stoletju, ki je bilo menda najbolj napredno v zgodovini človeštva je po nekaterih raziskavah umrlo čez 200.000.000 ljudi samo v vojnah in drugih konfliktih s političnim predznakom.
Težko je  razumeti, kaj spremeni povsem normalne ljudi v krvoločne barbare, ki  počnejo neverjetna hudodelstva. Zakaj so ljudje tako polni predsodkov?  Ljudje se imamo navadno za dobre, poštene, tolerantne in miroljubne. Vendar, če pošteno pogledamo vase, moramo  priznati, da smo gotovo že koga krivično ocenili, ali ga kako diskriminirali,  samo zaradi iracionalnih predsodkov. Včasih se je verjelo, da so polni predsodkov predvsem ljudje z avtoritativno osebnostjo, dogmatiki, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote.
V 70 letih je psiholog Henri Tajfel skušal ugotoviti, kaj pripelje različne skupine ljudi do tega, da  postanejo polni predsodkov in ustvarjajo konflikte z drugimi skupinami. Sam je doživel grozote II.svetovne vojne. Kot poljskemu židu, so mu pobili veliko svojcev, preživel je taborišče in na svoji koži občutil, kako se na videz normalni ljudje spremenijo v zverine. Seveda si je nemogoče predstavljati, da bi obstajale cele nacije s takšnim zločinskim karakterjem.
Zamislil si je poskus s katerim bi ugotovil, kaj sproži konflikte in predsodke med skupinami. Sestaviti je skušal dve podobni skupini, med katerima v začetku zagotovo ne bi bilo nobenih konfliktov, jih nato vzpodbujati k tekmovalnosti in dodajati druge naloge, ki bi končno pripeljale do konfliktnih situacij.  A ugotovitev je bila presenetljiva. Že prvi korak, ko skupino povsem normalnih ljudi, po  naključni izbiri razdeliš na dva dela, spodbudi  favoriziranje pripadnikov v svoji skupini in negativna občutja do pripadnikov druge. Dovolj je, da se označimo na »nas« in »one druge«. Ljudje začnejo avtomatično ocenjevati svojo skupino bolje in se tudi obnašati tako, da bi svoji skupini pridobili kakšno prednost. To drži tudi, če nihče iz skupine sploh ne pozna nobenega pripadnika druge skupine in tudi če nič ne kaže, da bosta imeli skupini kdaj kaj skupnega.
Razlog je v sami človeški naravi. Imamo tendenco kategorizirati in ko nekoga postavimo v določeno kategorijo, ocenjujemo vse v tej kategoriji enako.
Zakaj se ljudje sploh združujemo v skupine? Vprašanje ni težko, saj pripadnost določeni skupini nudi različne koristi. Člani ti lahko pomagajo, ko jih potrebuješ. Skupaj z njimi lahko opraviš naloge, ki jih sam ne bi nikoli zmogel. Člani lahko skupaj zberejo svoja sredstva in imajo tako vsi na voljo veliko več, kot bi zmogel posameznik.  Skupine zagotavljajo socialno interakcijo, prijateljstvo, pomoč.  Po drugi strani je sodelovanje z drugimi ljudmi vedno izpostavljeno določenemu tveganju. Radi smo med ljudmi, med katerimi se dobro počutimo, kjer nas obravnavajo tako, da nam je to všeč. Vedno pa  nas lahko kdo, ki ne prispeva svojega deleža, izkoristi. Ljudje nismo takšni, da bi začenjali kooperativne odnose z neznanci in je zato to mnogo lažje med pripadniki skupine. Seveda to ne pomeni, da nas tu nihče ne more izkoristiti, vseeno imamo pa večje zaupanje, saj daje »članstvo« v skupini nekakšno garancijo, obstajajo tudi določena merila obnašanja. Z definiranjem tega, kdo je znotraj skupine – torej bolj zaupanja vreden in kooperativen in kdo je zunaj je že narejena selekcija. Čeprav se vsi zavedamo, da so tudi v drugih skupinah popolnoma dobri, pošteni in zaupanja vredni ljudje, ne vemo kateri od njih so takšni. Vemo, da nimajo razloga,da bi nas obravnavali s posebno naklonjenostjo, zato je najbolj varna izbira nekdo od naših.
Lahko vidimo, da nas že ta osnovna logična samozaščitna
taktika pripravi do tega, da gledamo na druge skupine sumničavo in z nelagodnostjo. Pridobimo dva predsodka – favoriziramo svojo skupino in drugo vidimo kot nasprotnike. To še ne pomeni, da drugo skupino sovražimo. Lahko se  nam zdijo celo v redu in jim želimo vse najboljše, a nas pravzaprav ne briga, kaj je z njimi. Zdi se nam le, da je naša skupina boljša, saj tudi sami nekaj investiramo vanjo in to cenimo.
Raziskave nadalje pokažejo, da so skupine ljudi manj pripravljene na sodelovanje, kot posamezniki, ki se nahajajo v njih. Če vzamemo na primer po deset ljudi iz dveh skupin in jih obravnavamo individualno, bodo veliko bolje sodelovali in bodo manj tekmovalni med sabo, kakor če jih postavimo nasproti, kot skupini. Socialni psihologi pravijo temu Interindividual-intergroup discontinuity effect.
Imamo veliko zgodovinskih primerov, kjer se posamezniki iz sovražnih skupin med seboj odlično razumejo, a kot del skupine, so spet polni predsodkov in agresivnosti do druge skupine. Obstajajo zgodbe iz vojn, ko se med zatišjem ali premirjem sovražni vojaki družijo, a čez čas se spet pobijajo med sabo.
Politični voditelji sovražnih narodov med pogovori vzpostavijo določen odnos, ki včasih meji skoraj na prijateljstvo, vendar to na odnos skupin kasneje ne vpliva. Ta efekt povzroči, da se normalni posamezniki, ki se med seboj razumejo, popolnoma spremenijo, ko začnejo delovati, kot skupina. Raziskovalci, ki so raziskovali ta efekt so hitro dkrili nekaj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo nanj. Prvi je ta, da se ljudje že po naravi bolj bojimo skupin, kot posameznikov. Če samo pomislimo, da bi imeli konflikt s posameznikom, ali pa da bi nam nasproti stala skupina ljudi, je takoj jasno zakaj. Skupine so močnejše in ko se pogovarjata med sabo dve skupini, so zadeve bolj grozeče in bolj antagonistične. Pomembno je tudi to, da se večina od nas, kot posamezniki, neradi ocenjujemo kot nefer, pogoltni, polni predsodkov. Z drugimi ljudmi skušamo komunicirati civilizirano in sodelovalno tudi, če nam niso všeč. V skupini je pa tako, kot da bi nekaj preklopilo  naše možgane na večjo tekmovalnost in antagonizem. V skupini vskočijo nove norme; norme, ki vzbujajo delovanje vseh k čimvečji koristi za skupino. Še en predsodek, ki se prikrade v naše mišljenje je ta, da vedno ocenjujemo, da so si pripadniki druge skupine mnogo bolj podobni med seboj, kot to ocenjujemo za pripadnike naše skupine.  Rezultat tega je efekt homogenega izgleda  skupine od zunaj (outgroup homogeneity effect).  Ljudje generalizirajo obnašanje enega člana skupine z vsemi člani skupine in nazadnje na skupino kot celoto. Če imam torej občutek, da ste v vaši skupini vsi enaki in vidim, da je eden od vas nepošten, nisem daleč od zaključka, da ste vsi člani vaše skupine barabe.  Seveda v svoji skupini nimam istih meril. Če vidim, da je kdo nepošten, še zdaleč ne pomislim, da je moja skupina slaba.  Kot vidimo res ni potrebno veliko. Postavimo dve skupini, med njimi nekaj rivalstva v politiki, ali v ekonomiji,  o moralnih načelih ali čem drugem in ti vzorci se začnejo pojavljati. Glede na to, da se predsodki, diskriminacija in konflikti pojavljajo že ob takšnih malenkostih, ni čudno, da se ljudje obnašajo tako katastrofalno ob  resnično težko rešljivih  problemih. Če so skupine postavljene pred situacijo zmaga ali poraz, vse ali nič, so pripravljene storiti marsikaj. Če vlada v skupini občutek, da je kakorkoli oškodovana, ali nepravično zapostavljena je še posebno ostra in napadalna do drugih skupin. To se dogaja, tudi če v drugi skupini, ki je v prednosti ne nosijo nobene krivde za takšno stanje.
Za nastanek predsodkov med skupinami ni vedno potrebna tekmovalnost. Pojavijo se tudi, če v neki skupini menijo, da ne delijo z drugo enakih  vrednot, obnašanja, moralnih standardov. Skupine, ki  kršijo osnovne vrednote neke družbe, so hitro cilj predsodkov in diskriminacije. Sploh ni treba, da počnejo kaj protizakonitega, ali škodljivega drugim. Samo drugačno obnašanje je dovolj, da iritira člane druge skupine. Torej predsodki niso vedno povezani z realnimi nevarnostmi, ampak največkrat izražajo strah pred skonstruiranimi simboličnimi grožnjami. Od vseh živih bitij samo ljudje vstopajo v konflikte tudi zaradi idej in vrednot. Skupino lahko dodatno homogeniziramo s simboli, rituali, odlikovanji in podobnimi gestami, ki povečujejo lojalnost in pripadnost.
Predsodki in konflikti se torej razvijajo povsem naravno.
Pogledati je treba tudi, kaj imajo individualni ljudje od predsodkov. Socialni psihologi menijo, da predsodki prinašajo nekaterim zadovoljujoč psihološki rezultat. Ljudje imajo zaradi predsodkov do drugih boljše mišljenje o sebi. Tisti, ki so v sebi negotovi  glede svojih sposobnosti in karakteristik, sodijo druge bolj strogo. Prepričanje, da si superioren do drugih, daje dober občutek. Ob vseh teh ugotovitvah bi lahko človek dobil mnenje, da se glede predsodkov in konfliktov med ljudmi,  sploh ne da pomagati. Če je to v naši naravi, samo na to obsojeni za vedno in se je najbolje kar sprijazniti s tem.  Morda je pa le dobro analizirati naša čustva, kajti potem, ko razumeš kaj se dogaja in zakaj,  je mogoče lažje prepoznati svoje nagone in o njih razsodno razmisliti.
Še ena  značilnost skupin je, da razpadejo edino takrat, ko se pojavi kakšna katastrofa svetovnih razsežnosti ali močnejši skupni nasprotnik. A po določenem času, ko se stvari umirijo, se začnejo ponovno stari procesi, le morda po drugih skupnih lastnostih.
Moja končna ugotovitev je, da je  ljudi v skupinah mnogo lažje subtilno usmerjati, kot bi želeli verjeti. V današnjih časih visoke tehnologije, kjer sploh ne vemo kje so meje, se lahko vprašamo, če je primerno ocenjevati stanje s klasičnimi merili. Marsikaj se je spremenilo in razmerja moči so bistveno drugačna, kot so bila še pred dvajsetimi leti. Kakšni temni scenariji so povsem mogoči, a jaz upam v človeško streznitev ter dobro in svetlo prihodnost.   Pesimist bi pa dejal, da lahko ljudi homogenizira le še napad nezemljanov.

Fiziološka podpora ljubezni

Poleg naše dušice, ki bi jo nekateri radi čuvali pred grdimi tuzemskimi znanstvenimi raziskavami, obstaja še eno občutljivo čustvece. Čustvo , ki zaseda sam vrh lestvice pojavov, katerih pravega porekla raje sploh ne bi nikoli izvedeli. Večina ljudi misli, da je ljubezen bolj domena pesnikov in pisateljev, kakor znanstvenikov in da je najbolje, če tako tudi ostane…
Po drugi strani je pa ljubezen čustvo, ki poleg sreče, povzroča depresijo, veliko konfliktov, domačih prepirov, samomorov, umorov, obupa in veliko tragično spremenjenih človeških poti.
Zakaj se torej ne bi znanstveno lotili tudi te tabu teme? Védenje o nečem, vedno pomaga razumeti tudi drugo plat. Včasih bi olajšalo trpljenje, če bi se zavedali, da ljubljena oseba ni satan v nebeški preobleki, ampak samo normalno človeško bitje s svojimi omejitvami.
Tokrat smo Slovenci v malenkostni jezikovni prednosti pred angleško govorečimi, saj ima naš jezik dve besedi, ki skušata vsaj malo razlikovati to čustvo. Imeti »rad«, ali »ljubiti« pove več, kot angleška »love«. Če pa kdo slučajno misli, da je ljubezen istopomenka za imeti zelo, zelooo rad, se moti! Imeti rad in ljubiti nista isto čustvo. Tudi angleško govoreči pravzaprav znajo razlikovati z uporabo besedne zveze … to love somebody, ali pa biti … in love ! Ti čustvi sploh nista direktno povezani med sabo, saj so psihološki sprožilci drugačni. Seveda imaš lahko nekoga rad in ga tudi ljubiš, a rad imaš tudi mnogo ljudi, ki jih ne ljubiš. Pri »najhujših« primerih ljubezni se zgodi tudi to, da partnerja ne maraš več, ali ga celo sovražiš…pa vendar ne moreš živeti brez njega…
Grobo rečeno imamo torej vsaj dve vrsti naklonjenosti, ki ju pa precej mešamo eno z drugo. Prva je »tovariška ljubezen«. Odnos z ljudmi, ki so nam všeč, smo nanje tudi globoko navezani, bližnji sorodniki, odnos med starši in otroki, najboljšimi prijatelji, druga je pa »strastna romantična ljubezen« med potencialnimi partnerji , največkrat povezana tudi z željo po intimnimih odnosih. Znanstveniki so se posvetili predvsem drugi, kjer je bolj očitno čudno obnašanje, fiziološke reakcije in omejena razsodnost.
Ta ljubezen se lahko »zgodi« nenadoma, nenehno misliš na ljubljeno osebo, si želiš biti čimveč z njo. Če gre kaj narobe, čutiš skoraj fizično bolečino.
Razlika je tudi v tem, da imaš lahko zelo rad veliko ljudi, pravo romantično ljubezen pa lahko večina čuti le do ene osebe naenkrat.
A kaj povzroči takšno ljubezen?
Nevroznanstveniki ne bi bili to, kar so, če ne bi iskali biokemične podlage in uporabili svoje napravice za magnetno resonanco. FMRI pokaže, kateri predeli možganov in katere poti se aktivirajo ob določenih dogodkih. Tako so rezultati tudi primerljivi in včasih izmerljivi. Opazili so, da se ljudem, ki jim pokažejo sliko ljubljene osebe močno »razburijo« predeli možganov, ki dajejo občutek nagrade in zadovoljstva. Eden od teh je Caudate Nucleus, ki ima receptorje za nevrotransmiter dopamin. Dopamin v pravih odmerkih povzroča vznesenost, daje ljudem dodatno energijo, poveča pozornost in jim vzbuja željo po nagradah. To je slišati nekaj podobnega, kot se dogaja zaljubljencem. Drugi nevrotransmiter, ki je povezan s čustvom ljubezni je Phenylethylamin (PEA). PEA je v sorodu z amfetamini in njegov vpliv na razpoloženje in energijo ljudi je podoben, kot delovanje različnih stimulansov. Zaljubljeni ljudje so torej polni energije in optimizma. Vzajemni vpliv dopamina in PEA lahko pojasni zakaj se zaljubljeni ljudje tako dobro počutijo, kako se lahko npr. cele noči pogovarjajo s takšno voljo po življenju, ki je običajno ne občutijo. Raziskovalci tudi menijo, da te ob nepričakovano hitrem koncu ali resnem konfliktu, v ruševino spremenijo občutki, podobni tistim, ki jih imajo zasvojenci z amfetamini in drugimi stimulansi. Oseba ni samo psihično uničena. To je samo en del. Pomembno je tudi to, da se visoko vzburjajoče kemikalije, zaradi prekinitve stikov, prenehajo izločati, kar ti lahko povzroči nekaj takega, kot je abstinenčna kriza. To izločanje dopamina in PEA, bi lahko bila razlika med tovariško in strastno ljubeznijo. Gotovo smo prizadeti, ko se konča odnos z najboljšimi prijatelji, osebami, ki nam veliko pomenijo, vendar ne gremo skozi isti pekel, kot pri prekinitvi velike ljubezni.
Dopamin in PEA očitno v ljubezni zakurita energijo in strast. Ampak biti zaljubljen pomeni tudi občutek tesne psihološke povezanosti z ljubljeno osebo. Ta vidik, vplete še tretjo kemikalijo: Oxytocin je hormon, ki vzbuja občutek povezanosti, naredi vez z drugo osebo. Sprošča se naravno, ko objemamo svoje partnerje, sprošča se, ko mama skrbi za svojega dojenčka, sprosti se tudi ob orgazmu.
Torej dotikanje, objemanje, sex, dajo ljudem občutek večje bližine in čustvene povezanosti. Preizkuse so delali s sprejem oxytocina in opazili, da so se ljudje takoj bolj zaupljivo obnašali. Ljudje postanejo bolj empatični, bolj prijazni, bolje berejo in razumejo druge ljudi. Efekti oxytocina pri zaljubljenih so skoraj enaki, kot efekti pri majhnih otrocih do svojih staršev, posebno do mater.
Otroci uživajo, če se jih dotika mamica ali oče, pa tudi starši uživajo, ko se dotikajo otroka. Uživajo, ko so skupaj in se radi gledajo. Zaljubljeni odrasli se radi tudi crkljajo z enakimi gestami, kot starši z otroci. Radi sedijo tesno skupaj, polagajo roke okrog ramen, se držijo za roke, objemajo, celo način govorjenja (šepetanje, otroški govor), vse je podobno obnašanju staršev z otroci.
Vse to sugestira, da bi lahko bil udeležen isti nevrobiološki sistem, z oxytocinom, ki generira podobne vzorce obnašanja. Ljudje, ki so zaljubljeni ne morejo nehati misliti na ljubljeno osebo. Včasih je videti, kot da so obsedeni. No, raziskave kažejo, da to pravzaprav je obsesija. Ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo (OCD) imajo nekontrolirane misli, čustva in ideje – to je obsesija. Ki jih vodijo k temu, da se obnašajo na določene načine – to je kompulzija. Precej podobno strasti pri ljubezni, kajne? Ljudje obsesivno razmišljajo o določenem človeku in imajo nezadržno željo biti z njim, ali z njo. Znanstveniki so že prej opazili, da imajo ljudje z OCD probleme s serotoninom. Serotonin vpliva na razpoloženje, spanje, učenje in druge možganske procese. Zanimalo jih je, če imajo zaljubljeni ljudje enake vzorce serotonina, kot ljudje z OCD. Testirali so tri skupine ljudi. V prvi skupini so bili ljudje, ki so se zaljubili v zadnjih šestih mesecih in so dejali, da se počutijo obsedeni s svojo ljubeznijo, v drugi so bili ljudje s klinično diagnozo OCD, v tretji pa ljudje, ki niso bili niti zaljubljeni, niti so imeli OCD. Vzeli so jim kri in izmerili nivo serotonina v njej. Po pričakovanju se je pokazalo, da so imeli strastno zaljubljeni in OCD-jevci za 40% višji nivo serotonina, kot ljudje v tretji skupini. Strastna ljubezen je torej precej podobna OCD in včasih je celo težko razločiti razliko.
Strastna ljubezen dominira v prvem obdobju razmerja, a od nekdaj je znano, da to ne more trajati večno. Seveda to ne pomeni, da se ljudje v dolgotrajnem razmerju ne morejo globoko ljubiti, da se ne spoštujejo, da ne želijo spolnosti. Le silovitost in energija teh prvih strasti s časom slabi.
Ljudje po dvajsetih letih zakona lahko še vedno rečejo, da se ljubijo, a vendar to ni povsem enaka ljubezen, kot v prvih mesecih poznanstva. Kaže, da ljudje po določenem času iz visoko energijskega in strastnega razmerja, kjer fiziološko prevladujeta dopamin in PEA, preidejo v stanje, kjer prevladuje oxytocin. Ljudje lahko še vedno čutijo globoko čustveno povezanost, a obsedenost in čustvena vznesenost se zmanjšata.
Evolucijski znanstveniki menijo, da je začetna intenzivnost in kasnejše zmanjšanje funkcionalno koristna za reprodukcijo. V začetku se zagotovi dovolj dolgotrajno razmerje za razmnoževanje in oskrbo otrok. Kasneje s tega stališča to ni več toliko pomembno. Večina noče zares verjeti v tak potek ljubezenskega razmerja in jim mogoče ni všeč govorjenje o tem. Je pa dobro vedeti, da z odnosom ni nič narobe, če čez čas ni tiste strasti, kot je bila na začetku.
Fiziološka podlaga pove kje izvirajo čustva, ne pove pa zakaj se odločimo za določeno osebo. Zakaj določeni ljudje vplivajo na nas, da začnemo izločati dopamin, PEA, oxytocin in serotonin, drugi pa ne.
Splošno mnenje je, da je za to veliko različnih vzrokov. Nekateri teoretiki menijo, da ima romantična ljubezen korenine v prvih izkušnjah zgodnjega otroštva. Občutki bližine in prijetnih izkušenj v tej dobi so vtisnjeni v človeške možgane. Ko v odrasli dobi izkusimo podobne situacije, nam kliknejo gumbi in sprožijo podobne občutke… Te izkušnje asociirajo pozitiven odnos z določeno vrsto ljudi in negativen z drugo.
Običajno je nekaj na njej ali na njem, kar vzburi naše emocije. Lahko se pa tudi zgodi v raznih razburljivih situacijah (nevarnost, gledanje grozljivke, telovadba,ples, veselica), ki nimajo nobene zveze z ljubeznijo in dotično osebo, da to vzburjenje napačno interptetiramo, kot nastanek nove ljubezni. Seveda to razburjene prenesemo na osebo, ki se nam že tako zdi privlačna in to zamenjamo za ljubezen. Iz tega včasih pride tisto jutro potem, ko se vse zdi drugače, kot prejšnji večer. Sicer ima to prenašanje situacijskega vzburjenja tudi drugo plat. Oseba, ki nam ni všeč, nam je v takšnem stanju še manj. Ta transfer razburjenja se vidi tudi, kadar se partnerji močno sprejo. Velikokrat jih jeza tako fiziološko vzburi, da to potem, ko jeza pojenja, zamenjajo za strastno privlačnost in se strastno pobotajo.
Po moje smo lahko kar hvaležni raziskovalcem obnašanja za prispevek, k spoznavanju vzvodov ljubezni. Dobro in koristno je vedeti kako ljubezen deluje, saj veliko problemov v odnosih izhaja prav iz napačnih pričakovanj in napačne interpretacije obnašanja svojega partnerja. Če vemo, kako se ljubezen razvije, se s časom spreminja in kako vzdrževati nek dober odnos, nam je lahko veliko lažje.

Vkalupljenost, rekurzivnost

Človeško telo ima nekje od 50 do 100 trilijonov (mimogrede, tipičen primer, da nam dojemanje velikih števil ne leži preveč) somatskih celic. Odvisno seveda od velikosti, teže, pa tudi od tistega, ki računa, saj točnega izračuna ni. Celice niso vse enakih velikosti, npr. maščobne celice so večje, vezna tkiva imajo tudi manj celic, marsikaj bi se našlo, a moj zapis ne gre v to smer…
Zanimiv se mi zdi način človeške rasti. Seveda je podobno tudi pri vseh drugih živih bitjih. Dojenčki imajo po tem takem bistveno manj celic od odraslih ljudi. Celice se razmnožujejo, človek raste, ima vse več celic, a osnovna oblika ostaja ista. Za kmečko pamet bi bilo veliko bolj enostavno, če bi si lahko zamišljal, da posamezne celice rastejo, se debelijo in odrasel človek bi bil nekakšen napihnjen dojenček z »odraslimi« celicami. A stvar je taka, da se telo razrašča in kljub vse večjemu številu osnovnih gradnikov, z vsemi svojimi mikro deli, ohranja obliko. Vse več celic,  v prostoru ohranja isto obliko in funkcijo –  in to se mi zdi fascinantna lastnost. Fiziki skušajo na primer na ta način razložiti širjenje vesolja, pa se ta misel težko izide. Razdalje bi se morale večati v vse smeri, pa tega meritve nekako ne znajo prepričljivo potrditi…
Naš svet je svet osnovnih pravil. Poleg fizikalnih lastnosti, ki so pač takšne kot so – duh, kot nekakšno v druge razsežnosti podaljšano orodje, gradi nov svet v nematerialno. Na videz prostoleteče misli dajejo lažen občutek, da so svobodne. Vsebina je navidezno vse bolj polna, informacij je vse več, pozabljamo pa, da je misel že v osnovi naslonjena na fizikalne omejitve in na pravilo »razraščanja«, lahko bi dejali tudi rekurzivnosti. Vse ostane v istem balonu in je narejeno iz istega materiala. Tako kot vse živo raste po določenih vzorcih, tudi vse razmišljanje poteka po vzorcih. Seveda imamo več vzorcev razmišljanja, a če pogledamo bolj od daleč, z lahkoto opazimo, da so razlike minorne in v kozmološkem smislu dolgoročno nepomembne.
Manjši vzorci tvorijo večje vzorce in zakon rekurzivnosti je stalno v igri. Materialno in duhovno je predvsem človeška definicija tistega kar se dogaja v nas in okrog nas. Mislim, da si je brez človeka z lahkoto predstavljati determiniran svet, vzročno posledično dogajajnje, kjer je vsak dogodek posledica prejšnjih.  Zelo precenjujemo našo svobodo in naš vpliv na dogajanje in živimo v lažni iluziji, da mi vodimo in usmerjamo dogajajnje. Saj na nek način res vplivamo, a ne na tisti, kot si nekateri prevzetno domišljajo.
Še enkrat mimogrede; če že govorimo o nedojemljivih številih, kot so trilijoni, se postavlja še eno veliko vprašanje. Če ima človek npr. 100 trilijonov somatskih celic, lahko temu dodamo še stokrat več bakterij in govorimo lahko že o kvatrilijonih elementov, ki niti niso osnovni, ampak ima vsak svojo funkcijo.  Od kod nam na primer misel, da je ravno kakšen kvatrilijon teh celic, ki delujejo v določenem časovnem ritmu, pogoj za inteligentno bitje. Zakaj ne bi bilo možno, da fizika deluje tudi v bistveno drugačnih velikostnih razsežnostih in v bistveno drugačnem časovnem ritmu? Da obstajajo inteligence, ki so z našo popolnoma nezdružljive in med njimi enostavno ni mogoče komunicirati!?  Že v znanem vesolju se lahko pogovarjamo o podobnih številih velikih nebesnih teles in nikjer ne piše kakšni vidiki interakcije med njimi so možni, poleg seveda fizikalnih, ki jih računamo zelo od daleč…  Misel, da je tisto, kar imenujemo vesolje, na svoj nečloveški način inteligentno, ni nemogoča…
Že večkrat sem napisal, da absolutno verjamem, da prav zaradi načina našega dojemanja,  vladajo v »duhovnem«  svetu povsem ista pravila kot v fizičnem. Tiste »neotipljive« misli so prav tako, kot materialni elementi, ujete v sistem človeške civilizacije in se lahko gibljejo le v svojem omejenem paralelnem svetu. Tako, kot je npr. sekundarna stran na transformatorju popolnoma odvisna od tistega, kar je na primarni strani.
Vemo, da v materialnem svetu vladajo zakoni rekurzije.  Enostavno povedano, jedro atoma s svojimi elektrončki je rekurzija »osončja« v vesolju… torej nekako tako: majhni modulčki se vedno združujejo v večje module, ki pa delujejo po enakih principih. Le z drugačno resolucijo jih je treba gledati. Narava naj bi bila brez pameti in ji tega »gnezdenja« ni zameriti, v primeru človeške civilizacije se bi bilo pa mogoče z določeno zaskrbljenostjo vprašati, kaj se lahko naučimo iz tega.
Intuitivno skušamo, zaradi omejitev naših miselnih sposobnosti, v nekem trenutku prestaviti zamisel na višji nivo, da lahko delne zaključke procesiramo po istem principu, kot osnovno misel. Zato je zgradba najbolj enostavnih misli podobna zgradbi največjih miselnih dosežkov človeške civilizacije. Misel se torej procesira v enakih rekurzivnih okvirih pravil, ki so nam delno evolucijsko prirojena, delno jih pa spreminjamo z vzgojo, oz. pravili.
Pri samem razmišljanju smo torej še brez problema, ki bi nasprotoval fiziki.
Problem se pojavi, ko skušamo svoja dognanja implementirati, oziroma realizirati.
V fizičnem svetu še gre, ker neuresničljive zamisli trčijo ob nepremostljive ovire fizikalnih zakonov in so se prisiljene prilagoditi.
Pri uvajanju zamisli v duhovni svet, to je gradnja družbe in civilizacije, pa trčimo ob nepremostljiv problem, ki je težak ravno zaradi tega, ker se ga ne zavedamo. Če začnemo z majhno skupino ljudi, ki se druži zaradi določenih skupnih ciljev, lahko vidimo, da ima vsaka skupina nekatere skupne lastnosti. V skupino lahko postavimo deset svetnikov, pa vendar se bodo med njimi vzpostavile določene razlike in posledično določena hierarhija. Vsak član išče mesto, kjer bi najbolje deloval in je pri tem odvisen od sposobnosti drugih članov.  Zelo hitro zasede tisto mesto, ki mu je v določeni situaciji “naravno” dodeljeno in se obnaša temu primerno. Seveda se pa realno stanje vidi šele v ekstremnih primerih. Takrat se izkaže, da je v skupini zajet celoten spektar potrebnih značajev. V normalnem stanju so razlike neopazne in so videti rezultat prostovoljne izbire.
Te male skupine se združujejo v večje in med njimi spet veljajo enaki zakoni, kot so prej med posamezniki. Tudi razraščajoče skupine dobijo svoje lastnosti, po katerih jih subjektivno ocenjujemo. Jasno, da posameznike v njih posplošeno ocenjujemo enako kot skupino in s tem izgubljamo osnovno predstavo. Največji problem, ki ne sledi fizikalnim zakonom, je  ta, da se iz skupin izluščijo predstavniki. Pri razraščanju »skupin« v večje, se pri vsaki stopnji izgubi del osnovnih lastnosti. 
Če si zamislim recimo človeški organ – srce -, lahko vidimo, da je npr. pri dojenčku majhno, z manjšim številom gradnikov (somatskih celic), pa vendar opravlja popolnoma enako funkcijo, kot večje srce odraslega človeka. Celice se ne zbirajo v skupine, med njimi ni »predstavnika«, ki bi lahko v imenu drugih prevzemal odgovornost za delovanje celotnega organa…
Konstrukcije družbe, ki nezavedno,  pri združevanju sledijo naravnim zakonom, se pa s predstavniškim sistemom spreminjajo v nekaj popolnoma drugega. Na vsaki stopnji so bolj oddaljene od osnovnih želja in ciljev in logično je, da vidijo predstavniki stvari povsem drugače. Enostavno ne zajemajo dovolj lastnosti skupin, da bi lahko naprej gradili stabilno konstrukcijo. Posamezniki, ki se sploh ne zavedajo svojih moči in še manj odgovornosti, se igrajo z močjo, kot svinja z mehom in to štejejo celo kot dosežek in so ponosni nase.
Ti konstrukti, ki so celo največkrat zgrajeni z dobrimi nameni, polagajo v roke mogočne vzvode kakšnemu nesposobnemu birokratu, politiku, pravzaprav vsem, ki so prišli na vrh teh konstruktov. Dejstvo je, da je že sistem raztrgan in sam po sebi slabo delujoč. Na položaje ne prihajajo najboljši možni kandidati in, ko gredo zadeve čez vsako mero dobrega okusa je krog sklenjen. Osnovni gradniki skupin, posamezniki, se začnejo spraševati o smislu sistemov, o svojih ciljih in kaj se družba sploh gre. Dejstvo je, da je konstrukcija današnje družbe močno načeta.
Organi v svetovni družbi živijo svoja življenja, ki nimajo nobene zveze z realnostjo malih ljudi. Lahko sicer izpostavimo določena imena, kot npr. najslabši zgled, G. Bush, ki je svetovni pogled na Ameriko preoblikoval iz svetilnika demokracije v svetovnega hegemona. Najslabši zgled se mi zdi zato, ker je najmočnejša in do takrat najuglednejša država na svetu postala tako prevzetna, da si je izbrala takšen profil predstavnika. V družbi mora biti nekaj močno narobe. Če bi isto počel drugačen človek, na drugačen način, celo z lažmi in prevarami, mogoče to ne bi bilo dojeto na tak način. A prevzetnost je nepotrebno razkazovanje prevelike moči… Ime je sicer le točka na preglednici, ki označuje spremembo smeri  odnosov  v družbi.
Če se fokusiramo na manjša področja lahko izpostavimo npr. bonitetne agencije. Nek uradnik, ali skupinica  v neki brezvezni agenciji, ki gotovo ne služi tistim osnovnim namenom za katere je bila ustanovljena, ima nalogo ocenjevati finančno stanje neke države.  Lahko vstane z levo nogo, lahko slabo dojema  ali ni povsem pri stvari. Odloči se pač za oceno in s tem neznansko vpliva na življenje celotne države. Sam pa to jemlje le kot del delovnega dneva in gre na koncu šihta v bife, na babe ali pa domov k srečni družinici. On le opravlja svoje delo.
Svet je kot dvorišče srednje šole, kjer veliki in uspešni kažejo svoje mišice in se jim drugi prilizujejo. Tisti, ki tega nočejo, dobijo kak veggie, ali glavo v straniščno školjko.  Tisti še bolj z obrobja so pa deležni kakšne klofute, ali pa še česa močnejšega.
Če si kot posameznik dolžan, ti najprej sedejo na račun, če to ni dovolj, ti rubijo premičnine in nepremičnine.  V tem procesu moraš še mastno plačati izterjavo, svoje skodelice pristavi kup mrhovinarjev.Ustavi se dostop do novega poceni kapitala, sposojaš si lahko samo pri oderuhih.  Jasno je, da je prva kazen za neplačevanje (če seveda res nimaš denarja) pravzaprav začetek dokončnega propada.
Sedaj se ta sistem prenaša na nivo držav. Nižje bonitetne ocene, dražji krediti, kazni zaradi nedoseganja dogovorjenih rezultatov; vse to enostavno ne more peljati v pozitivno smer. Ne išče se sleparjev na upniški strani, niti pravih krivcev za dolgove. »Kazen« je enostavno dodeljena državam in posledično tudi zares nič krivim državljanom.
Obnašanje delinkventnih posameznikov se torej prenaša na celotno družbo, jaz sem pa misli, da je cilj družbe ravno to, da bi bila boljša od posameznika. Razvoj, ki mu jaz ne morem reči razvoj! Ali gremo res že navzdol? Sprašujem se, kaj sploh še čakamo. Kaj sledi na naslednji stopnji?  Ali je že prepozno?
Če sledim razmišljanju iz zapisa, bi lahko sodil, da je zelo regulirana družba povsem nenaravna tvorba, ki je vedno obsojena na naslednjo stopnjo. Pa naj bo ta boljša ali slabša…
Edina sreča je, da so ti svetovni cikli daljši od človeškega življenja in se nam prav z vsako katastrofo ni treba soočiti. Fatalističen pogled na svet, kot je moj, se da kompenzirati z odnosom do življenja. Zelo življenjski se mi zdi citat Lin Jovtanga o življenju:
Ne dovolite duhu, da bi dobil krila in poletel v domovanje bogov ter pozabil na zemljo. 
Mar nismo umrljivi, obsojeni, da bomo umrli? Življenje, ki nam je dodeljeno, šestdeset in še deset, dvajset let, je precej kratko, če duh postane ohol in si zaželi, da bi živel večno 
– po drugi strani pa je tudi dovolj dolgo, če duh ostane malo ponižnejši. 
Kaj vse se je mogoče naučiti in kaj vse naužiti tudi v šestdesetih letih; in doba treh generacij je dolga, celo zelo dolga, v njej lahko vidimo vse človeške norosti in si pridobimo človeško modrost. Kdor koli je razumen in je živel dovolj dolgo, da je lahko opazoval spreminjanje mode, morale in politike med vzponi in padci treh generacij, se lahko popolnoma zadovoljen dvigne s svojega sedeža in ko pade zavesa, odide, rekoč »Bila je lepa predstava.«

Zadnji veliki problem

Tretje tisočletje se za človeštvo ni začelo prav obetavno. Navidezni demokratični procesi, ki so se odvijali v drugi polovici dvajsetega stoletja, so zavili v čudno smer, ki ni ravno takšna, kot je želela večina človeštva. Spet so začele prevladovati klasične človeške slabosti; z velikimi koraki so stopila na prizorišče verstva in svet je na nekakšni prelomnici, ki se lahko konča v čudaškem postmodernem srednjem veku. Zemlja kot velikanski geto z nekaj ekskluzivno priprtimi oazami. Ena tistih generalnih človekovih pravic, ki bi jo morali dodati v same temelje je ločitev vseh cerkva od države. Naj bo vera, ampak naj bo povsem svobodna odločitev posameznika. Vse druge ureditve vodijo v katastrofo. Dolgoročno bi to koristilo vsem vernikom in nevernikom! Nujno je dokončno raziskati naravo zavesti človeka, saj sodobna računalniška doba omogoča virtualne svetove, kjer ni ničesar več nemogoče in novi rod ljudi izgublja stik s tisto na trdem stoječo realnostjo. Hollywood že leta snema prepričljive pravljice, ki so v medijih bolj resnične od realnosti same in samo upati je, da tega ne bo nihče izkoristil…
Zgodba o naravi človeške zavesti je ena zadnjih velikih skrivnosti, ki še čaka na dokončno razkritje in potrditev. Vprašanje je, kakšne posledice bo imelo za družbo dokončno »razodetje«, saj je iluzija najmočnejše orodje za vladanje in vzdrževanje »reda«.
Dolga stoletja se je vprašanje zavesti upiralo vstopu v meje normalne znanosti. Meglena, slabo definirana domena, katere subjektivnost je vedno preprečevala objektivno znanstveno eksperimentiranje. Pojem, ki ga je subjektivno opisovalo milijone jezikov je postal sredi 20. stoletja nekakšna prepovedana beseda v znanstveni srenji in nobena resna znanstvena publikacija ga ni uporabljala. Z redkimi izjemami je bil uveljavljen občutek, da uporaba besede zavest (consciousness) ne daje nobene dodane vrednosti psihološki znanosti. V novo razvijajoči kognitivni znanosti so se mentalne operacije opisovale kot procesiranje informacij in njihove molekularne in nevronske implementacije.
V zadnjih četrt stoletja se vse to spreminja. Frontalno se je napadlo nekaj Descartesovih osnovnih izzivov, vključno s tem kako naši možgani generirajo subjektivno perspektivo in jo sporočajo drugim. Področja kognitivne znanosti, nevropsihologije in snemanje delovanja možganov so omogočili empirični napad na zavedanje. Rezultat je ta, da je vse manj ugibanja in je trdnost ugotovitev odvisna od iznajdljivosti znanstvenikov in kvalitete eksperimentov. Prvič v zgodovini imamo tehnološke možnosti merjenja rezultatov in ponovitve poizkusov, kar omogoča cefranje subjektivnih dogem v religioznih in filozofskih pristopih.
Sam sem nekaj let iskal ideje po vseh medijih in prebiral vse mogoče o tej temi. Par let nazaj sem dobil občutek, da gre vse skupaj v slepo ulico, kjer si sam sicer ustvariš na podlagi pridobljenega znanja in verjetnih dejstev  trdno mnenje, le prepričevanje skeptikov in nezainteresirane množice, ki sploh nima realnih kriterijev, se mi je zdelo Sizifovo delo. Sedaj me je prepričal nov pristop, ki je sicer popolnoma logičen in pričakovan, le situacija je morala dozoreti. Pristop temelji na iskanju bolj precizne definicije zavesti. Odkritij, da se da z zavestjo eksperimentalno manipulirati in več spoštovanja do fenomena subjektivnosti. Beseda zavest, kot jo uporabljamo v vsakodnevnem pogovoru je polna meglenih pomenov in pokriva široko področje kompleksnih fenomenov. Prva naloga je bila v to zmedo postaviti nekakšen red. Subjekt je treba torej zožiti na področje, kjer se bo dalo precizno eksperimentirati.  Sodobna znanost daje zavesti vsaj tri različne koncepte: budnost-pripravljenost (vigilance) – stanje budnosti, ki se razlikuje v času bdenja ali spanja;  pozornost (attention) –  fokusiranje naših mentalnih virov na določen delček informacije;  in zavestni dostop (conscious access) – dejstvo, da nekaj zajetih informacij doseže naše zavedanje in se da o njih poročati drugim. Lahko bi rekli, da štejemo za pravo resnično zavest le tretjo – zavestni dostop – enostavno dejstvo, da kadar smo budni in tisto na kar se fokusiramo postane zavestno. Niti budnost, niti pozornost sama zase nista dovolj. Kadar smo budni in pozorni lahko včasih vidimo objekt in opišemo našo percepcijo drugim, včasih pa tega ne moremo – ker je bil prikaz objekta mogoče prešibak,  ali se je prikazal v prekratkem intervalu časa, da bi bil viden. V prvem primeru lahko rečemo, da uživamo v zavestnem dostopu, v drugem pa ne. Čeprav bomo v nadaljevanju videli, da naši možgani lahko procesirajo informacije tudi nezavedno.
V novi znanosti o zavesti je zavestni dostop dobro definiran fenomen, različen od budnosti ali pozornosti. Še več – z lahkoto se ga da študirati v laboratoriju. Zdaj poznamo na ducate načinov kako z dražljaji »poiskati« mejo med dojetim in nedojetim, med nevidnim in vidnim, kar nam omogoča merjenje sprememb, ki jih prehod ali ne-prehod sproži v možganskih aktivnostih..
»Zavestni dostop« je tudi prehod do bolj kompleksnih oblik zavestne izkušnje; velikokrat enačimo občutek zavesti z občutkom za svoj  JAZ – kako možgani kreirajo naše specifično gledišče. Zavest je lahko tudi »rekurzivna«. Naš »JAZ« lahko pogleda nase, komentira svoje lastno delovanje in ve celo, kadar česar ne ve. Dobra novica je vedeti, da je eksperimentom dosegljiva tudi ta zavest višjega reda. Ugotovili so kako »ovrednotiti« kaj JAZ čuti in poroča in sicer o zunanjem okolju, pa tudi o sebi. Občutek o »sebi« se da tudi manipulirati, tako, da imajo ljudje npr. izventelesno doživetje, medtem ko ležijo v aparaturi za magnetno resonanco. Nekateri filozofi seveda še vedno menijo, da zgornje ideje niso dovolj za rešitev problema. Menijo, da leži problem v drugačnem vidiku zavesti, ki jo imenujejo »fenomenalno zavedanje« – intuitivni občutek prisoten v nas vseh, da naša notranja izkustva vsebujejo ekskluzivne kvalitete, unikatne kvalije, kot je npr. ostra bolečina pri zobobolu, ali neverjetna »lepota« sončnega zahoda. Trdijo, da notranje kvalitete ne morejo biti nikoli reducirane na znanstveni opis delovanja nevronov. Njihovo sklepanje seveda pelje na spolzko pot dualizma, a poleg mene je še mnogo drugih trdno prepričano, da temelji na napačnih predpostavkah, na dojemanju realnosti z očmi predtehnološke dobe in na zanašanju na golo logiko brez pravega dojemanja o množičnem dogajanju v “miselni” napeavi. Težko je priznano pametne ljudi prepričevati, da v osnovi razmišljajo napačno…
Zavestni dostop je varljivo trivialen. Pogledamo nek objekt in na videz se v trenutku zavemo njegove oblike, barve, identitete. A za perceptualnim zavedanjem leži zapleten plaz možganskih aktivnosti, ki vključujejo milijarde vizualnih nevronov in operacija traja skoraj pol sekunde, preden pride do zavedanja. Kako lahko analiziramo to dolgo verigo dogodkov v procesu? Kako lahko zatrdimo kateri del se odziva nezavednim in avtomatičnim operacijam in kateri del vodi do zavestnega občutka videnja?
Tu dodamo drugo sestavino znanosti o zavesti – zdaj imamo močno eksperimentalno oporo za raziskovanje mehanizmov zavestne percepcije. V zadnjih dvajsetih letih so kognitivni znanstveniki iznašli osupljivo število načinov manipuliranja zavesti. Minimalne spremembe v dizajnu eksperimenta povzročijo, da se vidi, ali ne vidi. Za kratek hip se lahko pokaže besedo, ki je gledalci zavedno ne bodo opazili. Lahko se kreira pazljivo nastavljena vizualna scena, v kateri lahko določena stvar ostane popolnoma neopažena, ker ostale stvari na sceni vedno zmagajo v internem tekmovanju za zavestno percepcijo. Lahko se odvrne pozornost, kot to znajo čarovniki, očitna gesta lahko postane popolnoma nevidna, če opazovalčev um speljemo v drug tok misli. Lahko celo dopustimo možganom, da sami izberejo eno od dveh različnih slik, ki ju predstavimo dvema očesoma. Možgani bodo spontano oscilirali in dovolili percepcijo le ene slike naenkrat.
Slika, ki ji uspe priti v zavedanje in izgubljena slika, ki izginja v nezavedno pozabo se lahko na »vhodu« le minimalno razlikujeta. Ampak v možganih se mora ta razlika ojačati, ker lahko na koncu »zmaga« le ena slika. Odkrivanje kje natančno se pojavi ta ojačitev je cilj te nove znanosti o zavesti.  Eksperimentalna strategija kreiranja minimalnega kontrasta med zavedno in nezavedno percepcijo je bila ključna ideja, ki je na široko odprla vrata »nedosegljivega« zatočišča zavesti. Z leti so odkrili veliko dobro uglašenih eksperimentalnih kontrastov pri katerih je neko stanje vodilo do zavedanja, drugo pa ne. Strašljiva zahtevnost problema zavesti je bila reducirana na eksperimentalni izziv dešifriranja možganskih mehanizmov, ki ločujejo dva seta preizkusov. Brez dvoma mnogo manjši problem!
Tretja sestavina nove strategije je mogoče bolj kontroverzna – subjektivne izpovedi oz. poročila ljudi se je začelo jemati zares. NI dovolj ljudi izpostavljati le dvema vrstama stimulansov – eksperimentist mora tudi zabeležiti kaj so mislili ob eksperimentih. Introspekcija udeležencev je ključna, ker definira prav fenomen, ki se opazuje. Seveda introspekciji kot raziskovalni metodi ne moremo zaupati. Ne moramo računati, da naivni človeški subjekti vedo kako deluje njihov razum. Njihovih osebnih izkušenj tudi ne smemo jemati preveč dobesedno, kot ko na primer trdijo, da so imeli zunajtelesno izkušnjo in so odleteli pod strop, kjer so srečali svoje davno umrle prednike. Ampak v nekem bizarnem smislu moramo tem osebnim občutjem zaupati – če subjekt le ne laže, se odziva na izvirne mentalne dogodke, ki hlepijo po razlagi. Pravi odziv na to je, da vzamemo subjektivne izpovedi kot gole surove podatke. Oseba, ki trdi, da je imela zunaj-telesno izkušnjo in jo je potegnilo pod strop je očitno prepričana, da je to izkušnjo doživela. Raziskati je treba zakaj so se pojavili takšni občutki. Nova znanost o zavesti daje največ poudarka ravno subjektivnim občutkom, kot so na primer iluzije, narobe videne slike, psihiatrični prividi. Te raziskave omogočajo videti razliko med fizično stimulacijo in subjektivno percepcijo in posledično videti možganske korelacije pri eni in drugi. Največje zadovoljstvo je odkritje nove vizualne predstave, ki je lahko vidna, ali zgrešena, ali zvok, ki je enkrat slišen, drugič pa neslišen. Ravno pri takšnih  poizkusih je možno sortirati zavedne in nezavedne in poiskati razlike v možganski aktivnosti med njimi. Moderne metode za snemanje možganskih aktivnosti omogočajo raziskovati kako »globoko« prodre nezavedni impulz v primerjavi z zavednim in kaj se dejansko dogaja z njim. Pokažejo kateri predeli so aktivni in glede na to, da sedaj že vemo kakšne naloge določeni predeli opravljajo, lahko sklepamo kja se dogaja z dražljaji, ki jih zavestno ne zaznamo. Po drugi strani je sedaj možno podrobno videti kateri predeli se aktivirajo, ko se zavedamo. Precej označevalcev možganskih aktivnosti se zelo spremeni, ko se zavemo slike, besede, števila, zvoka. S preizkusi je sedaj neizpodbitno ugotovljeno, da možgani procesirajo za zavest nevidne stimulanse, sposobni so nezavednega računanja, vrednotenja in celo razmišljanja. Postopek našega razmišljanja lahko razdelimo v štiri faze: iniciacija, inkubacija, izvedba in verifikacija. Zavedni del velikokrat igra zelo pomembno vlogo pri iniciaciji. Sprejme in predstavi nalogo, probleme, si zastavi vprašanja. V času inkubacije se velikokrat v zavednem delu ne dogaja ničesar. Potem nam lahko po dolgem času nenadoma pride tisti: »Aha«, zdaj mi je pa nenadoma vse jasno! Očitno možgani sami nekako uspevajo reševati naloge in naše kasnejše zavedno preračunavanje sodi le k verifikaciji rezultatov.
Takšna vprašanja včasih enostavno niso imela objektivnih odgovorov, ker so bili odgovori vedno subjektivni, sedaj pa zaradi merjenja aktivnosti obstajajo dokazi, da je občutek samozavedanja le končni rezultat milijonov in milijonov nezavednih izbir naše možganske aparature.
Finalni izbor je videti originalna funkcija zavedne pozornosti, saj ga ni, če ni zavedne pozornosti. Pri binokularni rivaliteti nastane nestabilna percepcija, če imamo pred vsakim očesom prikazano drugačno sliko. Če nanju usmerimo pozornost, se naša percepcija spreminja iz ene na drugo in tega ne moremo kontrolirati. Čeprav je senzorski vhod fiksen in nedoločen, ga dojemamo kot stalno spreminjajočega. Naenkrat lahko vidimo samo eno sliko.. Ko nismo pozorni, se ta rivaliteta v trenutku ustavi. Skrivno izbiranje se sproži le, ko je naša pozornost usmerjena. Očitno dejstvo je torej, da so naši nezavedni procesi bolj objektivni od zavednih. Naša armada nezavednih nevronov izvaja približno verjetno oceno resničnega stanja v svetu okrog nas, medtem ko naša zavednost brez sramu to reducira na vse – ali – nič izbiro.
Proces nudi analogijo s kvantno mehaniko (Čeprav nevronski mehanizmi verjetno slonijo na klasični fiziki). Kvantni fiziki nas učijo, da fizična realnost obstaja v superpoziciji valovnih funkcij, ki določajo verjetnost najti delec v določenem stanju. Kadarkoli skušamo to izmeriti, vse te verjetnosti kolapsirajo v fiksno DA ali NE stanje. Po kvantni teoriji, sam akt meritve, prisili verjetnosti da kolapsirajo na en sam ločen izmerek. V naših možganih se dogaja nekaj podobnega. Samo dejanje zavedne pozornosti na objekt, kolapsira  distribucijo verjetnostnih interpretacij in dovoli dojeti samo eno od njih. Zavest se obnaša kot merilna naprava, ki nam omogoča bežen vpogled v neznansko morje nezavednih komutacij.
Ob vsem tem dobi človek občutek, da naš JAZ ni tisti glavni vodja sistema, ki mu pravimo človek. Če bi možgane primerjal z računalniki, potem naša zavest ne bi bila del glavnega procesorja, ampak nekakšna inteligentna (I/O) vhodno-izhodna enota. V navezi s čutili služi za kvaliteten vnos podatkov, ki jih (skoraj samostojno) preračunava in procesira nekdo drug, zavest pa spet dobi krmilo v roke ob poročanju končnih odločitev, vrednostni kontroli in načrtovanju bolj oddaljenih dogodkov. Bolj piar, kot kaj drugega…
Svobodna volja je ob takšnem stanju zadev precej diskutabilen pojem. In marsikaj drugega tudi…
Da ne govorimo o tem, koliko prostora sploh še ostane za metafiziko.
Da pa zavest le ni samo nekakšen stranski evolucijski produkt, obstaja pa tudi precej argumentov. O tem pa drugič.