Zadnji veliki problem

Tretje tisočletje se za človeštvo ni začelo prav obetavno. Navidezni demokratični procesi, ki so se odvijali v drugi polovici dvajsetega stoletja, so zavili v čudno smer, ki ni ravno takšna, kot je želela večina človeštva. Spet so začele prevladovati klasične človeške slabosti; z velikimi koraki so stopila na prizorišče verstva in svet je na nekakšni prelomnici, ki se lahko konča v čudaškem postmodernem srednjem veku. Zemlja kot velikanski geto z nekaj ekskluzivno priprtimi oazami. Ena tistih generalnih človekovih pravic, ki bi jo morali dodati v same temelje je ločitev vseh cerkva od države. Naj bo vera, ampak naj bo povsem svobodna odločitev posameznika. Vse druge ureditve vodijo v katastrofo. Dolgoročno bi to koristilo vsem vernikom in nevernikom! Nujno je dokončno raziskati naravo zavesti človeka, saj sodobna računalniška doba omogoča virtualne svetove, kjer ni ničesar več nemogoče in novi rod ljudi izgublja stik s tisto na trdem stoječo realnostjo. Hollywood že leta snema prepričljive pravljice, ki so v medijih bolj resnične od realnosti same in samo upati je, da tega ne bo nihče izkoristil…
Zgodba o naravi človeške zavesti je ena zadnjih velikih skrivnosti, ki še čaka na dokončno razkritje in potrditev. Vprašanje je, kakšne posledice bo imelo za družbo dokončno »razodetje«, saj je iluzija najmočnejše orodje za vladanje in vzdrževanje »reda«.
Dolga stoletja se je vprašanje zavesti upiralo vstopu v meje normalne znanosti. Meglena, slabo definirana domena, katere subjektivnost je vedno preprečevala objektivno znanstveno eksperimentiranje. Pojem, ki ga je subjektivno opisovalo milijone jezikov je postal sredi 20. stoletja nekakšna prepovedana beseda v znanstveni srenji in nobena resna znanstvena publikacija ga ni uporabljala. Z redkimi izjemami je bil uveljavljen občutek, da uporaba besede zavest (consciousness) ne daje nobene dodane vrednosti psihološki znanosti. V novo razvijajoči kognitivni znanosti so se mentalne operacije opisovale kot procesiranje informacij in njihove molekularne in nevronske implementacije.
V zadnjih četrt stoletja se vse to spreminja. Frontalno se je napadlo nekaj Descartesovih osnovnih izzivov, vključno s tem kako naši možgani generirajo subjektivno perspektivo in jo sporočajo drugim. Področja kognitivne znanosti, nevropsihologije in snemanje delovanja možganov so omogočili empirični napad na zavedanje. Rezultat je ta, da je vse manj ugibanja in je trdnost ugotovitev odvisna od iznajdljivosti znanstvenikov in kvalitete eksperimentov. Prvič v zgodovini imamo tehnološke možnosti merjenja rezultatov in ponovitve poizkusov, kar omogoča cefranje subjektivnih dogem v religioznih in filozofskih pristopih.
Sam sem nekaj let iskal ideje po vseh medijih in prebiral vse mogoče o tej temi. Par let nazaj sem dobil občutek, da gre vse skupaj v slepo ulico, kjer si sam sicer ustvariš na podlagi pridobljenega znanja in verjetnih dejstev  trdno mnenje, le prepričevanje skeptikov in nezainteresirane množice, ki sploh nima realnih kriterijev, se mi je zdelo Sizifovo delo. Sedaj me je prepričal nov pristop, ki je sicer popolnoma logičen in pričakovan, le situacija je morala dozoreti. Pristop temelji na iskanju bolj precizne definicije zavesti. Odkritij, da se da z zavestjo eksperimentalno manipulirati in več spoštovanja do fenomena subjektivnosti. Beseda zavest, kot jo uporabljamo v vsakodnevnem pogovoru je polna meglenih pomenov in pokriva široko področje kompleksnih fenomenov. Prva naloga je bila v to zmedo postaviti nekakšen red. Subjekt je treba torej zožiti na področje, kjer se bo dalo precizno eksperimentirati.  Sodobna znanost daje zavesti vsaj tri različne koncepte: budnost-pripravljenost (vigilance) – stanje budnosti, ki se razlikuje v času bdenja ali spanja;  pozornost (attention) –  fokusiranje naših mentalnih virov na določen delček informacije;  in zavestni dostop (conscious access) – dejstvo, da nekaj zajetih informacij doseže naše zavedanje in se da o njih poročati drugim. Lahko bi rekli, da štejemo za pravo resnično zavest le tretjo – zavestni dostop – enostavno dejstvo, da kadar smo budni in tisto na kar se fokusiramo postane zavestno. Niti budnost, niti pozornost sama zase nista dovolj. Kadar smo budni in pozorni lahko včasih vidimo objekt in opišemo našo percepcijo drugim, včasih pa tega ne moremo – ker je bil prikaz objekta mogoče prešibak,  ali se je prikazal v prekratkem intervalu časa, da bi bil viden. V prvem primeru lahko rečemo, da uživamo v zavestnem dostopu, v drugem pa ne. Čeprav bomo v nadaljevanju videli, da naši možgani lahko procesirajo informacije tudi nezavedno.
V novi znanosti o zavesti je zavestni dostop dobro definiran fenomen, različen od budnosti ali pozornosti. Še več – z lahkoto se ga da študirati v laboratoriju. Zdaj poznamo na ducate načinov kako z dražljaji »poiskati« mejo med dojetim in nedojetim, med nevidnim in vidnim, kar nam omogoča merjenje sprememb, ki jih prehod ali ne-prehod sproži v možganskih aktivnostih..
»Zavestni dostop« je tudi prehod do bolj kompleksnih oblik zavestne izkušnje; velikokrat enačimo občutek zavesti z občutkom za svoj  JAZ – kako možgani kreirajo naše specifično gledišče. Zavest je lahko tudi »rekurzivna«. Naš »JAZ« lahko pogleda nase, komentira svoje lastno delovanje in ve celo, kadar česar ne ve. Dobra novica je vedeti, da je eksperimentom dosegljiva tudi ta zavest višjega reda. Ugotovili so kako »ovrednotiti« kaj JAZ čuti in poroča in sicer o zunanjem okolju, pa tudi o sebi. Občutek o »sebi« se da tudi manipulirati, tako, da imajo ljudje npr. izventelesno doživetje, medtem ko ležijo v aparaturi za magnetno resonanco. Nekateri filozofi seveda še vedno menijo, da zgornje ideje niso dovolj za rešitev problema. Menijo, da leži problem v drugačnem vidiku zavesti, ki jo imenujejo »fenomenalno zavedanje« – intuitivni občutek prisoten v nas vseh, da naša notranja izkustva vsebujejo ekskluzivne kvalitete, unikatne kvalije, kot je npr. ostra bolečina pri zobobolu, ali neverjetna »lepota« sončnega zahoda. Trdijo, da notranje kvalitete ne morejo biti nikoli reducirane na znanstveni opis delovanja nevronov. Njihovo sklepanje seveda pelje na spolzko pot dualizma, a poleg mene je še mnogo drugih trdno prepričano, da temelji na napačnih predpostavkah, na dojemanju realnosti z očmi predtehnološke dobe in na zanašanju na golo logiko brez pravega dojemanja o množičnem dogajanju v “miselni” napeavi. Težko je priznano pametne ljudi prepričevati, da v osnovi razmišljajo napačno…
Zavestni dostop je varljivo trivialen. Pogledamo nek objekt in na videz se v trenutku zavemo njegove oblike, barve, identitete. A za perceptualnim zavedanjem leži zapleten plaz možganskih aktivnosti, ki vključujejo milijarde vizualnih nevronov in operacija traja skoraj pol sekunde, preden pride do zavedanja. Kako lahko analiziramo to dolgo verigo dogodkov v procesu? Kako lahko zatrdimo kateri del se odziva nezavednim in avtomatičnim operacijam in kateri del vodi do zavestnega občutka videnja?
Tu dodamo drugo sestavino znanosti o zavesti – zdaj imamo močno eksperimentalno oporo za raziskovanje mehanizmov zavestne percepcije. V zadnjih dvajsetih letih so kognitivni znanstveniki iznašli osupljivo število načinov manipuliranja zavesti. Minimalne spremembe v dizajnu eksperimenta povzročijo, da se vidi, ali ne vidi. Za kratek hip se lahko pokaže besedo, ki je gledalci zavedno ne bodo opazili. Lahko se kreira pazljivo nastavljena vizualna scena, v kateri lahko določena stvar ostane popolnoma neopažena, ker ostale stvari na sceni vedno zmagajo v internem tekmovanju za zavestno percepcijo. Lahko se odvrne pozornost, kot to znajo čarovniki, očitna gesta lahko postane popolnoma nevidna, če opazovalčev um speljemo v drug tok misli. Lahko celo dopustimo možganom, da sami izberejo eno od dveh različnih slik, ki ju predstavimo dvema očesoma. Možgani bodo spontano oscilirali in dovolili percepcijo le ene slike naenkrat.
Slika, ki ji uspe priti v zavedanje in izgubljena slika, ki izginja v nezavedno pozabo se lahko na »vhodu« le minimalno razlikujeta. Ampak v možganih se mora ta razlika ojačati, ker lahko na koncu »zmaga« le ena slika. Odkrivanje kje natančno se pojavi ta ojačitev je cilj te nove znanosti o zavesti.  Eksperimentalna strategija kreiranja minimalnega kontrasta med zavedno in nezavedno percepcijo je bila ključna ideja, ki je na široko odprla vrata »nedosegljivega« zatočišča zavesti. Z leti so odkrili veliko dobro uglašenih eksperimentalnih kontrastov pri katerih je neko stanje vodilo do zavedanja, drugo pa ne. Strašljiva zahtevnost problema zavesti je bila reducirana na eksperimentalni izziv dešifriranja možganskih mehanizmov, ki ločujejo dva seta preizkusov. Brez dvoma mnogo manjši problem!
Tretja sestavina nove strategije je mogoče bolj kontroverzna – subjektivne izpovedi oz. poročila ljudi se je začelo jemati zares. NI dovolj ljudi izpostavljati le dvema vrstama stimulansov – eksperimentist mora tudi zabeležiti kaj so mislili ob eksperimentih. Introspekcija udeležencev je ključna, ker definira prav fenomen, ki se opazuje. Seveda introspekciji kot raziskovalni metodi ne moremo zaupati. Ne moramo računati, da naivni človeški subjekti vedo kako deluje njihov razum. Njihovih osebnih izkušenj tudi ne smemo jemati preveč dobesedno, kot ko na primer trdijo, da so imeli zunajtelesno izkušnjo in so odleteli pod strop, kjer so srečali svoje davno umrle prednike. Ampak v nekem bizarnem smislu moramo tem osebnim občutjem zaupati – če subjekt le ne laže, se odziva na izvirne mentalne dogodke, ki hlepijo po razlagi. Pravi odziv na to je, da vzamemo subjektivne izpovedi kot gole surove podatke. Oseba, ki trdi, da je imela zunaj-telesno izkušnjo in jo je potegnilo pod strop je očitno prepričana, da je to izkušnjo doživela. Raziskati je treba zakaj so se pojavili takšni občutki. Nova znanost o zavesti daje največ poudarka ravno subjektivnim občutkom, kot so na primer iluzije, narobe videne slike, psihiatrični prividi. Te raziskave omogočajo videti razliko med fizično stimulacijo in subjektivno percepcijo in posledično videti možganske korelacije pri eni in drugi. Največje zadovoljstvo je odkritje nove vizualne predstave, ki je lahko vidna, ali zgrešena, ali zvok, ki je enkrat slišen, drugič pa neslišen. Ravno pri takšnih  poizkusih je možno sortirati zavedne in nezavedne in poiskati razlike v možganski aktivnosti med njimi. Moderne metode za snemanje možganskih aktivnosti omogočajo raziskovati kako »globoko« prodre nezavedni impulz v primerjavi z zavednim in kaj se dejansko dogaja z njim. Pokažejo kateri predeli so aktivni in glede na to, da sedaj že vemo kakšne naloge določeni predeli opravljajo, lahko sklepamo kja se dogaja z dražljaji, ki jih zavestno ne zaznamo. Po drugi strani je sedaj možno podrobno videti kateri predeli se aktivirajo, ko se zavedamo. Precej označevalcev možganskih aktivnosti se zelo spremeni, ko se zavemo slike, besede, števila, zvoka. S preizkusi je sedaj neizpodbitno ugotovljeno, da možgani procesirajo za zavest nevidne stimulanse, sposobni so nezavednega računanja, vrednotenja in celo razmišljanja. Postopek našega razmišljanja lahko razdelimo v štiri faze: iniciacija, inkubacija, izvedba in verifikacija. Zavedni del velikokrat igra zelo pomembno vlogo pri iniciaciji. Sprejme in predstavi nalogo, probleme, si zastavi vprašanja. V času inkubacije se velikokrat v zavednem delu ne dogaja ničesar. Potem nam lahko po dolgem času nenadoma pride tisti: »Aha«, zdaj mi je pa nenadoma vse jasno! Očitno možgani sami nekako uspevajo reševati naloge in naše kasnejše zavedno preračunavanje sodi le k verifikaciji rezultatov.
Takšna vprašanja včasih enostavno niso imela objektivnih odgovorov, ker so bili odgovori vedno subjektivni, sedaj pa zaradi merjenja aktivnosti obstajajo dokazi, da je občutek samozavedanja le končni rezultat milijonov in milijonov nezavednih izbir naše možganske aparature.
Finalni izbor je videti originalna funkcija zavedne pozornosti, saj ga ni, če ni zavedne pozornosti. Pri binokularni rivaliteti nastane nestabilna percepcija, če imamo pred vsakim očesom prikazano drugačno sliko. Če nanju usmerimo pozornost, se naša percepcija spreminja iz ene na drugo in tega ne moremo kontrolirati. Čeprav je senzorski vhod fiksen in nedoločen, ga dojemamo kot stalno spreminjajočega. Naenkrat lahko vidimo samo eno sliko.. Ko nismo pozorni, se ta rivaliteta v trenutku ustavi. Skrivno izbiranje se sproži le, ko je naša pozornost usmerjena. Očitno dejstvo je torej, da so naši nezavedni procesi bolj objektivni od zavednih. Naša armada nezavednih nevronov izvaja približno verjetno oceno resničnega stanja v svetu okrog nas, medtem ko naša zavednost brez sramu to reducira na vse – ali – nič izbiro.
Proces nudi analogijo s kvantno mehaniko (Čeprav nevronski mehanizmi verjetno slonijo na klasični fiziki). Kvantni fiziki nas učijo, da fizična realnost obstaja v superpoziciji valovnih funkcij, ki določajo verjetnost najti delec v določenem stanju. Kadarkoli skušamo to izmeriti, vse te verjetnosti kolapsirajo v fiksno DA ali NE stanje. Po kvantni teoriji, sam akt meritve, prisili verjetnosti da kolapsirajo na en sam ločen izmerek. V naših možganih se dogaja nekaj podobnega. Samo dejanje zavedne pozornosti na objekt, kolapsira  distribucijo verjetnostnih interpretacij in dovoli dojeti samo eno od njih. Zavest se obnaša kot merilna naprava, ki nam omogoča bežen vpogled v neznansko morje nezavednih komutacij.
Ob vsem tem dobi človek občutek, da naš JAZ ni tisti glavni vodja sistema, ki mu pravimo človek. Če bi možgane primerjal z računalniki, potem naša zavest ne bi bila del glavnega procesorja, ampak nekakšna inteligentna (I/O) vhodno-izhodna enota. V navezi s čutili služi za kvaliteten vnos podatkov, ki jih (skoraj samostojno) preračunava in procesira nekdo drug, zavest pa spet dobi krmilo v roke ob poročanju končnih odločitev, vrednostni kontroli in načrtovanju bolj oddaljenih dogodkov. Bolj piar, kot kaj drugega…
Svobodna volja je ob takšnem stanju zadev precej diskutabilen pojem. In marsikaj drugega tudi…
Da ne govorimo o tem, koliko prostora sploh še ostane za metafiziko.
Da pa zavest le ni samo nekakšen stranski evolucijski produkt, obstaja pa tudi precej argumentov. O tem pa drugič.

1 odziv na “Zadnji veliki problem”

  1. Hello there,

    My name is Aly and I would like to know if you would have any interest to have your website here at grotom.si promoted as a resource on our blog alychidesign.com ?

    We are in the midst of updating our broken link resources to include current and up to date resources for our readers. Our resource links are manually approved allowing us to mark a link as a do-follow link as well
    .
    If you may be interested please in being included as a resource on our blog, please let me know.

    Thanks,
    Aly

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja