Vkalupljenost, rekurzivnost

Človeško telo ima nekje od 50 do 100 trilijonov (mimogrede, tipičen primer, da nam dojemanje velikih števil ne leži preveč) somatskih celic. Odvisno seveda od velikosti, teže, pa tudi od tistega, ki računa, saj točnega izračuna ni. Celice niso vse enakih velikosti, npr. maščobne celice so večje, vezna tkiva imajo tudi manj celic, marsikaj bi se našlo, a moj zapis ne gre v to smer…
Zanimiv se mi zdi način človeške rasti. Seveda je podobno tudi pri vseh drugih živih bitjih. Dojenčki imajo po tem takem bistveno manj celic od odraslih ljudi. Celice se razmnožujejo, človek raste, ima vse več celic, a osnovna oblika ostaja ista. Za kmečko pamet bi bilo veliko bolj enostavno, če bi si lahko zamišljal, da posamezne celice rastejo, se debelijo in odrasel človek bi bil nekakšen napihnjen dojenček z »odraslimi« celicami. A stvar je taka, da se telo razrašča in kljub vse večjemu številu osnovnih gradnikov, z vsemi svojimi mikro deli, ohranja obliko. Vse več celic,  v prostoru ohranja isto obliko in funkcijo –  in to se mi zdi fascinantna lastnost. Fiziki skušajo na primer na ta način razložiti širjenje vesolja, pa se ta misel težko izide. Razdalje bi se morale večati v vse smeri, pa tega meritve nekako ne znajo prepričljivo potrditi…
Naš svet je svet osnovnih pravil. Poleg fizikalnih lastnosti, ki so pač takšne kot so – duh, kot nekakšno v druge razsežnosti podaljšano orodje, gradi nov svet v nematerialno. Na videz prostoleteče misli dajejo lažen občutek, da so svobodne. Vsebina je navidezno vse bolj polna, informacij je vse več, pozabljamo pa, da je misel že v osnovi naslonjena na fizikalne omejitve in na pravilo »razraščanja«, lahko bi dejali tudi rekurzivnosti. Vse ostane v istem balonu in je narejeno iz istega materiala. Tako kot vse živo raste po določenih vzorcih, tudi vse razmišljanje poteka po vzorcih. Seveda imamo več vzorcev razmišljanja, a če pogledamo bolj od daleč, z lahkoto opazimo, da so razlike minorne in v kozmološkem smislu dolgoročno nepomembne.
Manjši vzorci tvorijo večje vzorce in zakon rekurzivnosti je stalno v igri. Materialno in duhovno je predvsem človeška definicija tistega kar se dogaja v nas in okrog nas. Mislim, da si je brez človeka z lahkoto predstavljati determiniran svet, vzročno posledično dogajajnje, kjer je vsak dogodek posledica prejšnjih.  Zelo precenjujemo našo svobodo in naš vpliv na dogajanje in živimo v lažni iluziji, da mi vodimo in usmerjamo dogajajnje. Saj na nek način res vplivamo, a ne na tisti, kot si nekateri prevzetno domišljajo.
Še enkrat mimogrede; če že govorimo o nedojemljivih številih, kot so trilijoni, se postavlja še eno veliko vprašanje. Če ima človek npr. 100 trilijonov somatskih celic, lahko temu dodamo še stokrat več bakterij in govorimo lahko že o kvatrilijonih elementov, ki niti niso osnovni, ampak ima vsak svojo funkcijo.  Od kod nam na primer misel, da je ravno kakšen kvatrilijon teh celic, ki delujejo v določenem časovnem ritmu, pogoj za inteligentno bitje. Zakaj ne bi bilo možno, da fizika deluje tudi v bistveno drugačnih velikostnih razsežnostih in v bistveno drugačnem časovnem ritmu? Da obstajajo inteligence, ki so z našo popolnoma nezdružljive in med njimi enostavno ni mogoče komunicirati!?  Že v znanem vesolju se lahko pogovarjamo o podobnih številih velikih nebesnih teles in nikjer ne piše kakšni vidiki interakcije med njimi so možni, poleg seveda fizikalnih, ki jih računamo zelo od daleč…  Misel, da je tisto, kar imenujemo vesolje, na svoj nečloveški način inteligentno, ni nemogoča…
Že večkrat sem napisal, da absolutno verjamem, da prav zaradi načina našega dojemanja,  vladajo v »duhovnem«  svetu povsem ista pravila kot v fizičnem. Tiste »neotipljive« misli so prav tako, kot materialni elementi, ujete v sistem človeške civilizacije in se lahko gibljejo le v svojem omejenem paralelnem svetu. Tako, kot je npr. sekundarna stran na transformatorju popolnoma odvisna od tistega, kar je na primarni strani.
Vemo, da v materialnem svetu vladajo zakoni rekurzije.  Enostavno povedano, jedro atoma s svojimi elektrončki je rekurzija »osončja« v vesolju… torej nekako tako: majhni modulčki se vedno združujejo v večje module, ki pa delujejo po enakih principih. Le z drugačno resolucijo jih je treba gledati. Narava naj bi bila brez pameti in ji tega »gnezdenja« ni zameriti, v primeru človeške civilizacije se bi bilo pa mogoče z določeno zaskrbljenostjo vprašati, kaj se lahko naučimo iz tega.
Intuitivno skušamo, zaradi omejitev naših miselnih sposobnosti, v nekem trenutku prestaviti zamisel na višji nivo, da lahko delne zaključke procesiramo po istem principu, kot osnovno misel. Zato je zgradba najbolj enostavnih misli podobna zgradbi največjih miselnih dosežkov človeške civilizacije. Misel se torej procesira v enakih rekurzivnih okvirih pravil, ki so nam delno evolucijsko prirojena, delno jih pa spreminjamo z vzgojo, oz. pravili.
Pri samem razmišljanju smo torej še brez problema, ki bi nasprotoval fiziki.
Problem se pojavi, ko skušamo svoja dognanja implementirati, oziroma realizirati.
V fizičnem svetu še gre, ker neuresničljive zamisli trčijo ob nepremostljive ovire fizikalnih zakonov in so se prisiljene prilagoditi.
Pri uvajanju zamisli v duhovni svet, to je gradnja družbe in civilizacije, pa trčimo ob nepremostljiv problem, ki je težak ravno zaradi tega, ker se ga ne zavedamo. Če začnemo z majhno skupino ljudi, ki se druži zaradi določenih skupnih ciljev, lahko vidimo, da ima vsaka skupina nekatere skupne lastnosti. V skupino lahko postavimo deset svetnikov, pa vendar se bodo med njimi vzpostavile določene razlike in posledično določena hierarhija. Vsak član išče mesto, kjer bi najbolje deloval in je pri tem odvisen od sposobnosti drugih članov.  Zelo hitro zasede tisto mesto, ki mu je v določeni situaciji “naravno” dodeljeno in se obnaša temu primerno. Seveda se pa realno stanje vidi šele v ekstremnih primerih. Takrat se izkaže, da je v skupini zajet celoten spektar potrebnih značajev. V normalnem stanju so razlike neopazne in so videti rezultat prostovoljne izbire.
Te male skupine se združujejo v večje in med njimi spet veljajo enaki zakoni, kot so prej med posamezniki. Tudi razraščajoče skupine dobijo svoje lastnosti, po katerih jih subjektivno ocenjujemo. Jasno, da posameznike v njih posplošeno ocenjujemo enako kot skupino in s tem izgubljamo osnovno predstavo. Največji problem, ki ne sledi fizikalnim zakonom, je  ta, da se iz skupin izluščijo predstavniki. Pri razraščanju »skupin« v večje, se pri vsaki stopnji izgubi del osnovnih lastnosti. 
Če si zamislim recimo človeški organ – srce -, lahko vidimo, da je npr. pri dojenčku majhno, z manjšim številom gradnikov (somatskih celic), pa vendar opravlja popolnoma enako funkcijo, kot večje srce odraslega človeka. Celice se ne zbirajo v skupine, med njimi ni »predstavnika«, ki bi lahko v imenu drugih prevzemal odgovornost za delovanje celotnega organa…
Konstrukcije družbe, ki nezavedno,  pri združevanju sledijo naravnim zakonom, se pa s predstavniškim sistemom spreminjajo v nekaj popolnoma drugega. Na vsaki stopnji so bolj oddaljene od osnovnih želja in ciljev in logično je, da vidijo predstavniki stvari povsem drugače. Enostavno ne zajemajo dovolj lastnosti skupin, da bi lahko naprej gradili stabilno konstrukcijo. Posamezniki, ki se sploh ne zavedajo svojih moči in še manj odgovornosti, se igrajo z močjo, kot svinja z mehom in to štejejo celo kot dosežek in so ponosni nase.
Ti konstrukti, ki so celo največkrat zgrajeni z dobrimi nameni, polagajo v roke mogočne vzvode kakšnemu nesposobnemu birokratu, politiku, pravzaprav vsem, ki so prišli na vrh teh konstruktov. Dejstvo je, da je že sistem raztrgan in sam po sebi slabo delujoč. Na položaje ne prihajajo najboljši možni kandidati in, ko gredo zadeve čez vsako mero dobrega okusa je krog sklenjen. Osnovni gradniki skupin, posamezniki, se začnejo spraševati o smislu sistemov, o svojih ciljih in kaj se družba sploh gre. Dejstvo je, da je konstrukcija današnje družbe močno načeta.
Organi v svetovni družbi živijo svoja življenja, ki nimajo nobene zveze z realnostjo malih ljudi. Lahko sicer izpostavimo določena imena, kot npr. najslabši zgled, G. Bush, ki je svetovni pogled na Ameriko preoblikoval iz svetilnika demokracije v svetovnega hegemona. Najslabši zgled se mi zdi zato, ker je najmočnejša in do takrat najuglednejša država na svetu postala tako prevzetna, da si je izbrala takšen profil predstavnika. V družbi mora biti nekaj močno narobe. Če bi isto počel drugačen človek, na drugačen način, celo z lažmi in prevarami, mogoče to ne bi bilo dojeto na tak način. A prevzetnost je nepotrebno razkazovanje prevelike moči… Ime je sicer le točka na preglednici, ki označuje spremembo smeri  odnosov  v družbi.
Če se fokusiramo na manjša področja lahko izpostavimo npr. bonitetne agencije. Nek uradnik, ali skupinica  v neki brezvezni agenciji, ki gotovo ne služi tistim osnovnim namenom za katere je bila ustanovljena, ima nalogo ocenjevati finančno stanje neke države.  Lahko vstane z levo nogo, lahko slabo dojema  ali ni povsem pri stvari. Odloči se pač za oceno in s tem neznansko vpliva na življenje celotne države. Sam pa to jemlje le kot del delovnega dneva in gre na koncu šihta v bife, na babe ali pa domov k srečni družinici. On le opravlja svoje delo.
Svet je kot dvorišče srednje šole, kjer veliki in uspešni kažejo svoje mišice in se jim drugi prilizujejo. Tisti, ki tega nočejo, dobijo kak veggie, ali glavo v straniščno školjko.  Tisti še bolj z obrobja so pa deležni kakšne klofute, ali pa še česa močnejšega.
Če si kot posameznik dolžan, ti najprej sedejo na račun, če to ni dovolj, ti rubijo premičnine in nepremičnine.  V tem procesu moraš še mastno plačati izterjavo, svoje skodelice pristavi kup mrhovinarjev.Ustavi se dostop do novega poceni kapitala, sposojaš si lahko samo pri oderuhih.  Jasno je, da je prva kazen za neplačevanje (če seveda res nimaš denarja) pravzaprav začetek dokončnega propada.
Sedaj se ta sistem prenaša na nivo držav. Nižje bonitetne ocene, dražji krediti, kazni zaradi nedoseganja dogovorjenih rezultatov; vse to enostavno ne more peljati v pozitivno smer. Ne išče se sleparjev na upniški strani, niti pravih krivcev za dolgove. »Kazen« je enostavno dodeljena državam in posledično tudi zares nič krivim državljanom.
Obnašanje delinkventnih posameznikov se torej prenaša na celotno družbo, jaz sem pa misli, da je cilj družbe ravno to, da bi bila boljša od posameznika. Razvoj, ki mu jaz ne morem reči razvoj! Ali gremo res že navzdol? Sprašujem se, kaj sploh še čakamo. Kaj sledi na naslednji stopnji?  Ali je že prepozno?
Če sledim razmišljanju iz zapisa, bi lahko sodil, da je zelo regulirana družba povsem nenaravna tvorba, ki je vedno obsojena na naslednjo stopnjo. Pa naj bo ta boljša ali slabša…
Edina sreča je, da so ti svetovni cikli daljši od človeškega življenja in se nam prav z vsako katastrofo ni treba soočiti. Fatalističen pogled na svet, kot je moj, se da kompenzirati z odnosom do življenja. Zelo življenjski se mi zdi citat Lin Jovtanga o življenju:
Ne dovolite duhu, da bi dobil krila in poletel v domovanje bogov ter pozabil na zemljo. 
Mar nismo umrljivi, obsojeni, da bomo umrli? Življenje, ki nam je dodeljeno, šestdeset in še deset, dvajset let, je precej kratko, če duh postane ohol in si zaželi, da bi živel večno 
– po drugi strani pa je tudi dovolj dolgo, če duh ostane malo ponižnejši. 
Kaj vse se je mogoče naučiti in kaj vse naužiti tudi v šestdesetih letih; in doba treh generacij je dolga, celo zelo dolga, v njej lahko vidimo vse človeške norosti in si pridobimo človeško modrost. Kdor koli je razumen in je živel dovolj dolgo, da je lahko opazoval spreminjanje mode, morale in politike med vzponi in padci treh generacij, se lahko popolnoma zadovoljen dvigne s svojega sedeža in ko pade zavesa, odide, rekoč »Bila je lepa predstava.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja