Fiziološka podpora ljubezni

Poleg naše dušice, ki bi jo nekateri radi čuvali pred grdimi tuzemskimi znanstvenimi raziskavami, obstaja še eno občutljivo čustvece. Čustvo , ki zaseda sam vrh lestvice pojavov, katerih pravega porekla raje sploh ne bi nikoli izvedeli. Večina ljudi misli, da je ljubezen bolj domena pesnikov in pisateljev, kakor znanstvenikov in da je najbolje, če tako tudi ostane…
Po drugi strani je pa ljubezen čustvo, ki poleg sreče, povzroča depresijo, veliko konfliktov, domačih prepirov, samomorov, umorov, obupa in veliko tragično spremenjenih človeških poti.
Zakaj se torej ne bi znanstveno lotili tudi te tabu teme? Védenje o nečem, vedno pomaga razumeti tudi drugo plat. Včasih bi olajšalo trpljenje, če bi se zavedali, da ljubljena oseba ni satan v nebeški preobleki, ampak samo normalno človeško bitje s svojimi omejitvami.
Tokrat smo Slovenci v malenkostni jezikovni prednosti pred angleško govorečimi, saj ima naš jezik dve besedi, ki skušata vsaj malo razlikovati to čustvo. Imeti »rad«, ali »ljubiti« pove več, kot angleška »love«. Če pa kdo slučajno misli, da je ljubezen istopomenka za imeti zelo, zelooo rad, se moti! Imeti rad in ljubiti nista isto čustvo. Tudi angleško govoreči pravzaprav znajo razlikovati z uporabo besedne zveze … to love somebody, ali pa biti … in love ! Ti čustvi sploh nista direktno povezani med sabo, saj so psihološki sprožilci drugačni. Seveda imaš lahko nekoga rad in ga tudi ljubiš, a rad imaš tudi mnogo ljudi, ki jih ne ljubiš. Pri »najhujših« primerih ljubezni se zgodi tudi to, da partnerja ne maraš več, ali ga celo sovražiš…pa vendar ne moreš živeti brez njega…
Grobo rečeno imamo torej vsaj dve vrsti naklonjenosti, ki ju pa precej mešamo eno z drugo. Prva je »tovariška ljubezen«. Odnos z ljudmi, ki so nam všeč, smo nanje tudi globoko navezani, bližnji sorodniki, odnos med starši in otroki, najboljšimi prijatelji, druga je pa »strastna romantična ljubezen« med potencialnimi partnerji , največkrat povezana tudi z željo po intimnimih odnosih. Znanstveniki so se posvetili predvsem drugi, kjer je bolj očitno čudno obnašanje, fiziološke reakcije in omejena razsodnost.
Ta ljubezen se lahko »zgodi« nenadoma, nenehno misliš na ljubljeno osebo, si želiš biti čimveč z njo. Če gre kaj narobe, čutiš skoraj fizično bolečino.
Razlika je tudi v tem, da imaš lahko zelo rad veliko ljudi, pravo romantično ljubezen pa lahko večina čuti le do ene osebe naenkrat.
A kaj povzroči takšno ljubezen?
Nevroznanstveniki ne bi bili to, kar so, če ne bi iskali biokemične podlage in uporabili svoje napravice za magnetno resonanco. FMRI pokaže, kateri predeli možganov in katere poti se aktivirajo ob določenih dogodkih. Tako so rezultati tudi primerljivi in včasih izmerljivi. Opazili so, da se ljudem, ki jim pokažejo sliko ljubljene osebe močno »razburijo« predeli možganov, ki dajejo občutek nagrade in zadovoljstva. Eden od teh je Caudate Nucleus, ki ima receptorje za nevrotransmiter dopamin. Dopamin v pravih odmerkih povzroča vznesenost, daje ljudem dodatno energijo, poveča pozornost in jim vzbuja željo po nagradah. To je slišati nekaj podobnega, kot se dogaja zaljubljencem. Drugi nevrotransmiter, ki je povezan s čustvom ljubezni je Phenylethylamin (PEA). PEA je v sorodu z amfetamini in njegov vpliv na razpoloženje in energijo ljudi je podoben, kot delovanje različnih stimulansov. Zaljubljeni ljudje so torej polni energije in optimizma. Vzajemni vpliv dopamina in PEA lahko pojasni zakaj se zaljubljeni ljudje tako dobro počutijo, kako se lahko npr. cele noči pogovarjajo s takšno voljo po življenju, ki je običajno ne občutijo. Raziskovalci tudi menijo, da te ob nepričakovano hitrem koncu ali resnem konfliktu, v ruševino spremenijo občutki, podobni tistim, ki jih imajo zasvojenci z amfetamini in drugimi stimulansi. Oseba ni samo psihično uničena. To je samo en del. Pomembno je tudi to, da se visoko vzburjajoče kemikalije, zaradi prekinitve stikov, prenehajo izločati, kar ti lahko povzroči nekaj takega, kot je abstinenčna kriza. To izločanje dopamina in PEA, bi lahko bila razlika med tovariško in strastno ljubeznijo. Gotovo smo prizadeti, ko se konča odnos z najboljšimi prijatelji, osebami, ki nam veliko pomenijo, vendar ne gremo skozi isti pekel, kot pri prekinitvi velike ljubezni.
Dopamin in PEA očitno v ljubezni zakurita energijo in strast. Ampak biti zaljubljen pomeni tudi občutek tesne psihološke povezanosti z ljubljeno osebo. Ta vidik, vplete še tretjo kemikalijo: Oxytocin je hormon, ki vzbuja občutek povezanosti, naredi vez z drugo osebo. Sprošča se naravno, ko objemamo svoje partnerje, sprošča se, ko mama skrbi za svojega dojenčka, sprosti se tudi ob orgazmu.
Torej dotikanje, objemanje, sex, dajo ljudem občutek večje bližine in čustvene povezanosti. Preizkuse so delali s sprejem oxytocina in opazili, da so se ljudje takoj bolj zaupljivo obnašali. Ljudje postanejo bolj empatični, bolj prijazni, bolje berejo in razumejo druge ljudi. Efekti oxytocina pri zaljubljenih so skoraj enaki, kot efekti pri majhnih otrocih do svojih staršev, posebno do mater.
Otroci uživajo, če se jih dotika mamica ali oče, pa tudi starši uživajo, ko se dotikajo otroka. Uživajo, ko so skupaj in se radi gledajo. Zaljubljeni odrasli se radi tudi crkljajo z enakimi gestami, kot starši z otroci. Radi sedijo tesno skupaj, polagajo roke okrog ramen, se držijo za roke, objemajo, celo način govorjenja (šepetanje, otroški govor), vse je podobno obnašanju staršev z otroci.
Vse to sugestira, da bi lahko bil udeležen isti nevrobiološki sistem, z oxytocinom, ki generira podobne vzorce obnašanja. Ljudje, ki so zaljubljeni ne morejo nehati misliti na ljubljeno osebo. Včasih je videti, kot da so obsedeni. No, raziskave kažejo, da to pravzaprav je obsesija. Ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo (OCD) imajo nekontrolirane misli, čustva in ideje – to je obsesija. Ki jih vodijo k temu, da se obnašajo na določene načine – to je kompulzija. Precej podobno strasti pri ljubezni, kajne? Ljudje obsesivno razmišljajo o določenem človeku in imajo nezadržno željo biti z njim, ali z njo. Znanstveniki so že prej opazili, da imajo ljudje z OCD probleme s serotoninom. Serotonin vpliva na razpoloženje, spanje, učenje in druge možganske procese. Zanimalo jih je, če imajo zaljubljeni ljudje enake vzorce serotonina, kot ljudje z OCD. Testirali so tri skupine ljudi. V prvi skupini so bili ljudje, ki so se zaljubili v zadnjih šestih mesecih in so dejali, da se počutijo obsedeni s svojo ljubeznijo, v drugi so bili ljudje s klinično diagnozo OCD, v tretji pa ljudje, ki niso bili niti zaljubljeni, niti so imeli OCD. Vzeli so jim kri in izmerili nivo serotonina v njej. Po pričakovanju se je pokazalo, da so imeli strastno zaljubljeni in OCD-jevci za 40% višji nivo serotonina, kot ljudje v tretji skupini. Strastna ljubezen je torej precej podobna OCD in včasih je celo težko razločiti razliko.
Strastna ljubezen dominira v prvem obdobju razmerja, a od nekdaj je znano, da to ne more trajati večno. Seveda to ne pomeni, da se ljudje v dolgotrajnem razmerju ne morejo globoko ljubiti, da se ne spoštujejo, da ne želijo spolnosti. Le silovitost in energija teh prvih strasti s časom slabi.
Ljudje po dvajsetih letih zakona lahko še vedno rečejo, da se ljubijo, a vendar to ni povsem enaka ljubezen, kot v prvih mesecih poznanstva. Kaže, da ljudje po določenem času iz visoko energijskega in strastnega razmerja, kjer fiziološko prevladujeta dopamin in PEA, preidejo v stanje, kjer prevladuje oxytocin. Ljudje lahko še vedno čutijo globoko čustveno povezanost, a obsedenost in čustvena vznesenost se zmanjšata.
Evolucijski znanstveniki menijo, da je začetna intenzivnost in kasnejše zmanjšanje funkcionalno koristna za reprodukcijo. V začetku se zagotovi dovolj dolgotrajno razmerje za razmnoževanje in oskrbo otrok. Kasneje s tega stališča to ni več toliko pomembno. Večina noče zares verjeti v tak potek ljubezenskega razmerja in jim mogoče ni všeč govorjenje o tem. Je pa dobro vedeti, da z odnosom ni nič narobe, če čez čas ni tiste strasti, kot je bila na začetku.
Fiziološka podlaga pove kje izvirajo čustva, ne pove pa zakaj se odločimo za določeno osebo. Zakaj določeni ljudje vplivajo na nas, da začnemo izločati dopamin, PEA, oxytocin in serotonin, drugi pa ne.
Splošno mnenje je, da je za to veliko različnih vzrokov. Nekateri teoretiki menijo, da ima romantična ljubezen korenine v prvih izkušnjah zgodnjega otroštva. Občutki bližine in prijetnih izkušenj v tej dobi so vtisnjeni v človeške možgane. Ko v odrasli dobi izkusimo podobne situacije, nam kliknejo gumbi in sprožijo podobne občutke… Te izkušnje asociirajo pozitiven odnos z določeno vrsto ljudi in negativen z drugo.
Običajno je nekaj na njej ali na njem, kar vzburi naše emocije. Lahko se pa tudi zgodi v raznih razburljivih situacijah (nevarnost, gledanje grozljivke, telovadba,ples, veselica), ki nimajo nobene zveze z ljubeznijo in dotično osebo, da to vzburjenje napačno interptetiramo, kot nastanek nove ljubezni. Seveda to razburjene prenesemo na osebo, ki se nam že tako zdi privlačna in to zamenjamo za ljubezen. Iz tega včasih pride tisto jutro potem, ko se vse zdi drugače, kot prejšnji večer. Sicer ima to prenašanje situacijskega vzburjenja tudi drugo plat. Oseba, ki nam ni všeč, nam je v takšnem stanju še manj. Ta transfer razburjenja se vidi tudi, kadar se partnerji močno sprejo. Velikokrat jih jeza tako fiziološko vzburi, da to potem, ko jeza pojenja, zamenjajo za strastno privlačnost in se strastno pobotajo.
Po moje smo lahko kar hvaležni raziskovalcem obnašanja za prispevek, k spoznavanju vzvodov ljubezni. Dobro in koristno je vedeti kako ljubezen deluje, saj veliko problemov v odnosih izhaja prav iz napačnih pričakovanj in napačne interpretacije obnašanja svojega partnerja. Če vemo, kako se ljubezen razvije, se s časom spreminja in kako vzdrževati nek dober odnos, nam je lahko veliko lažje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja