Recept za netenje predsodkov in konfliktov

Nisem pristaš teorij zarot, a to še ne pomeni, da se mi zdijo vse nemogoče. V raziskave o obnašanju ljudi je bilo vloženo ogromno energije in denarja, rezultati so včasih fascinantni in vprašanje je, zakaj ugotovitev nekateri ne bi tudi uporabljali za dosego svojih namenov. Sploh, ker se pokaže, da je človek v bistvu zelo lahko vodljiv in rad verjame v tisto, kar želi verjeti.
V prejšnjem stoletju, ki je bilo menda najbolj napredno v zgodovini človeštva je po nekaterih raziskavah umrlo čez 200.000.000 ljudi samo v vojnah in drugih konfliktih s političnim predznakom.
Težko je  razumeti, kaj spremeni povsem normalne ljudi v krvoločne barbare, ki  počnejo neverjetna hudodelstva. Zakaj so ljudje tako polni predsodkov?  Ljudje se imamo navadno za dobre, poštene, tolerantne in miroljubne. Vendar, če pošteno pogledamo vase, moramo  priznati, da smo gotovo že koga krivično ocenili, ali ga kako diskriminirali,  samo zaradi iracionalnih predsodkov. Včasih se je verjelo, da so polni predsodkov predvsem ljudje z avtoritativno osebnostjo, dogmatiki, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote.
V 70 letih je psiholog Henri Tajfel skušal ugotoviti, kaj pripelje različne skupine ljudi do tega, da  postanejo polni predsodkov in ustvarjajo konflikte z drugimi skupinami. Sam je doživel grozote II.svetovne vojne. Kot poljskemu židu, so mu pobili veliko svojcev, preživel je taborišče in na svoji koži občutil, kako se na videz normalni ljudje spremenijo v zverine. Seveda si je nemogoče predstavljati, da bi obstajale cele nacije s takšnim zločinskim karakterjem.
Zamislil si je poskus s katerim bi ugotovil, kaj sproži konflikte in predsodke med skupinami. Sestaviti je skušal dve podobni skupini, med katerima v začetku zagotovo ne bi bilo nobenih konfliktov, jih nato vzpodbujati k tekmovalnosti in dodajati druge naloge, ki bi končno pripeljale do konfliktnih situacij.  A ugotovitev je bila presenetljiva. Že prvi korak, ko skupino povsem normalnih ljudi, po  naključni izbiri razdeliš na dva dela, spodbudi  favoriziranje pripadnikov v svoji skupini in negativna občutja do pripadnikov druge. Dovolj je, da se označimo na »nas« in »one druge«. Ljudje začnejo avtomatično ocenjevati svojo skupino bolje in se tudi obnašati tako, da bi svoji skupini pridobili kakšno prednost. To drži tudi, če nihče iz skupine sploh ne pozna nobenega pripadnika druge skupine in tudi če nič ne kaže, da bosta imeli skupini kdaj kaj skupnega.
Razlog je v sami človeški naravi. Imamo tendenco kategorizirati in ko nekoga postavimo v določeno kategorijo, ocenjujemo vse v tej kategoriji enako.
Zakaj se ljudje sploh združujemo v skupine? Vprašanje ni težko, saj pripadnost določeni skupini nudi različne koristi. Člani ti lahko pomagajo, ko jih potrebuješ. Skupaj z njimi lahko opraviš naloge, ki jih sam ne bi nikoli zmogel. Člani lahko skupaj zberejo svoja sredstva in imajo tako vsi na voljo veliko več, kot bi zmogel posameznik.  Skupine zagotavljajo socialno interakcijo, prijateljstvo, pomoč.  Po drugi strani je sodelovanje z drugimi ljudmi vedno izpostavljeno določenemu tveganju. Radi smo med ljudmi, med katerimi se dobro počutimo, kjer nas obravnavajo tako, da nam je to všeč. Vedno pa  nas lahko kdo, ki ne prispeva svojega deleža, izkoristi. Ljudje nismo takšni, da bi začenjali kooperativne odnose z neznanci in je zato to mnogo lažje med pripadniki skupine. Seveda to ne pomeni, da nas tu nihče ne more izkoristiti, vseeno imamo pa večje zaupanje, saj daje »članstvo« v skupini nekakšno garancijo, obstajajo tudi določena merila obnašanja. Z definiranjem tega, kdo je znotraj skupine – torej bolj zaupanja vreden in kooperativen in kdo je zunaj je že narejena selekcija. Čeprav se vsi zavedamo, da so tudi v drugih skupinah popolnoma dobri, pošteni in zaupanja vredni ljudje, ne vemo kateri od njih so takšni. Vemo, da nimajo razloga,da bi nas obravnavali s posebno naklonjenostjo, zato je najbolj varna izbira nekdo od naših.
Lahko vidimo, da nas že ta osnovna logična samozaščitna
taktika pripravi do tega, da gledamo na druge skupine sumničavo in z nelagodnostjo. Pridobimo dva predsodka – favoriziramo svojo skupino in drugo vidimo kot nasprotnike. To še ne pomeni, da drugo skupino sovražimo. Lahko se  nam zdijo celo v redu in jim želimo vse najboljše, a nas pravzaprav ne briga, kaj je z njimi. Zdi se nam le, da je naša skupina boljša, saj tudi sami nekaj investiramo vanjo in to cenimo.
Raziskave nadalje pokažejo, da so skupine ljudi manj pripravljene na sodelovanje, kot posamezniki, ki se nahajajo v njih. Če vzamemo na primer po deset ljudi iz dveh skupin in jih obravnavamo individualno, bodo veliko bolje sodelovali in bodo manj tekmovalni med sabo, kakor če jih postavimo nasproti, kot skupini. Socialni psihologi pravijo temu Interindividual-intergroup discontinuity effect.
Imamo veliko zgodovinskih primerov, kjer se posamezniki iz sovražnih skupin med seboj odlično razumejo, a kot del skupine, so spet polni predsodkov in agresivnosti do druge skupine. Obstajajo zgodbe iz vojn, ko se med zatišjem ali premirjem sovražni vojaki družijo, a čez čas se spet pobijajo med sabo.
Politični voditelji sovražnih narodov med pogovori vzpostavijo določen odnos, ki včasih meji skoraj na prijateljstvo, vendar to na odnos skupin kasneje ne vpliva. Ta efekt povzroči, da se normalni posamezniki, ki se med seboj razumejo, popolnoma spremenijo, ko začnejo delovati, kot skupina. Raziskovalci, ki so raziskovali ta efekt so hitro dkrili nekaj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo nanj. Prvi je ta, da se ljudje že po naravi bolj bojimo skupin, kot posameznikov. Če samo pomislimo, da bi imeli konflikt s posameznikom, ali pa da bi nam nasproti stala skupina ljudi, je takoj jasno zakaj. Skupine so močnejše in ko se pogovarjata med sabo dve skupini, so zadeve bolj grozeče in bolj antagonistične. Pomembno je tudi to, da se večina od nas, kot posamezniki, neradi ocenjujemo kot nefer, pogoltni, polni predsodkov. Z drugimi ljudmi skušamo komunicirati civilizirano in sodelovalno tudi, če nam niso všeč. V skupini je pa tako, kot da bi nekaj preklopilo  naše možgane na večjo tekmovalnost in antagonizem. V skupini vskočijo nove norme; norme, ki vzbujajo delovanje vseh k čimvečji koristi za skupino. Še en predsodek, ki se prikrade v naše mišljenje je ta, da vedno ocenjujemo, da so si pripadniki druge skupine mnogo bolj podobni med seboj, kot to ocenjujemo za pripadnike naše skupine.  Rezultat tega je efekt homogenega izgleda  skupine od zunaj (outgroup homogeneity effect).  Ljudje generalizirajo obnašanje enega člana skupine z vsemi člani skupine in nazadnje na skupino kot celoto. Če imam torej občutek, da ste v vaši skupini vsi enaki in vidim, da je eden od vas nepošten, nisem daleč od zaključka, da ste vsi člani vaše skupine barabe.  Seveda v svoji skupini nimam istih meril. Če vidim, da je kdo nepošten, še zdaleč ne pomislim, da je moja skupina slaba.  Kot vidimo res ni potrebno veliko. Postavimo dve skupini, med njimi nekaj rivalstva v politiki, ali v ekonomiji,  o moralnih načelih ali čem drugem in ti vzorci se začnejo pojavljati. Glede na to, da se predsodki, diskriminacija in konflikti pojavljajo že ob takšnih malenkostih, ni čudno, da se ljudje obnašajo tako katastrofalno ob  resnično težko rešljivih  problemih. Če so skupine postavljene pred situacijo zmaga ali poraz, vse ali nič, so pripravljene storiti marsikaj. Če vlada v skupini občutek, da je kakorkoli oškodovana, ali nepravično zapostavljena je še posebno ostra in napadalna do drugih skupin. To se dogaja, tudi če v drugi skupini, ki je v prednosti ne nosijo nobene krivde za takšno stanje.
Za nastanek predsodkov med skupinami ni vedno potrebna tekmovalnost. Pojavijo se tudi, če v neki skupini menijo, da ne delijo z drugo enakih  vrednot, obnašanja, moralnih standardov. Skupine, ki  kršijo osnovne vrednote neke družbe, so hitro cilj predsodkov in diskriminacije. Sploh ni treba, da počnejo kaj protizakonitega, ali škodljivega drugim. Samo drugačno obnašanje je dovolj, da iritira člane druge skupine. Torej predsodki niso vedno povezani z realnimi nevarnostmi, ampak največkrat izražajo strah pred skonstruiranimi simboličnimi grožnjami. Od vseh živih bitij samo ljudje vstopajo v konflikte tudi zaradi idej in vrednot. Skupino lahko dodatno homogeniziramo s simboli, rituali, odlikovanji in podobnimi gestami, ki povečujejo lojalnost in pripadnost.
Predsodki in konflikti se torej razvijajo povsem naravno.
Pogledati je treba tudi, kaj imajo individualni ljudje od predsodkov. Socialni psihologi menijo, da predsodki prinašajo nekaterim zadovoljujoč psihološki rezultat. Ljudje imajo zaradi predsodkov do drugih boljše mišljenje o sebi. Tisti, ki so v sebi negotovi  glede svojih sposobnosti in karakteristik, sodijo druge bolj strogo. Prepričanje, da si superioren do drugih, daje dober občutek. Ob vseh teh ugotovitvah bi lahko človek dobil mnenje, da se glede predsodkov in konfliktov med ljudmi,  sploh ne da pomagati. Če je to v naši naravi, samo na to obsojeni za vedno in se je najbolje kar sprijazniti s tem.  Morda je pa le dobro analizirati naša čustva, kajti potem, ko razumeš kaj se dogaja in zakaj,  je mogoče lažje prepoznati svoje nagone in o njih razsodno razmisliti.
Še ena  značilnost skupin je, da razpadejo edino takrat, ko se pojavi kakšna katastrofa svetovnih razsežnosti ali močnejši skupni nasprotnik. A po določenem času, ko se stvari umirijo, se začnejo ponovno stari procesi, le morda po drugih skupnih lastnostih.
Moja končna ugotovitev je, da je  ljudi v skupinah mnogo lažje subtilno usmerjati, kot bi želeli verjeti. V današnjih časih visoke tehnologije, kjer sploh ne vemo kje so meje, se lahko vprašamo, če je primerno ocenjevati stanje s klasičnimi merili. Marsikaj se je spremenilo in razmerja moči so bistveno drugačna, kot so bila še pred dvajsetimi leti. Kakšni temni scenariji so povsem mogoči, a jaz upam v človeško streznitev ter dobro in svetlo prihodnost.   Pesimist bi pa dejal, da lahko ljudi homogenizira le še napad nezemljanov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja