Skrivnost človeškega obnašanja

Kakšen medsebojen odnos imajo pri raziskovanju človeškega uma psihologija, nevrologija, genetika, filozofija, psihoanaliza, biologija, kemija je težko oceniti.  Za celostno razumevanje so pomembne vse panoge in najbolj pravilen odgovor je po moje ta, da so vse te panoge pomembne. Seveda je pa psiha tako komplicirana zadeva, da so za raziskovanje posameznih vidikov pomembnejše tudi specialne panoge, ki so pač osredotočene na določen pogled. V zadnjih mesecih sem poslušal kakšnih sto lekcij predavanj iz behavioristične psihologije, ki ima tak celosten znanstveni pristop. Svoja dognanja skuša potrditi s poskusi in raziskavami. Tudi odkrito pove, katere stvari so do konca razumljive in katere ne. Ker je stvar tako obsežna, bom skušal opisati vsaj nekaj dognanj, ki se meni zdijo zanimiva. Tistim, ki se jim ljubi prebirati takšne izvlečke, bo pa mogoče dalo idejo zakaj se gre in v katero smer potekajo raziskave.
Ob vprašanju zakaj smo ljudje takšni kot smo, se pojavi tudi drugo vprašanje – zakaj smo si med seboj tako različni. V raziskave tega je bilo že vloženega ogromno truda. Glavna debata je potekala na relaciji:  Narava – Vzgoja (nature – nurture). Dolgo je veljala teza, da se človek rodi bolj ali manj kot prazen list in se ga da z vzgojo popolnoma oblikovati. Seveda so to tezo ovrgli in zdaj velja, da imata pri oblikovanju osebnosti pomembno vlogo tako genetika, kot okoljski vplivi. Seveda je z gensko kodo podana struktura možganov v tesni povezavi tudi z nevroznanostjo. Znanstveno področje, ki se ukvarja z vprašanjem od kod razlike v osebnostih, se imenuje behavioristična genetika. Precej neposrečen naziv, saj implicira, da se ukvarjajo le z genetskimi vplivi na osebnost. V resnici ni tako in so osredotočeni tudi na ne-genetske vplive. Pravzaprav se genetskih vplivov sploh ne da študirati brez upoštevanja negenetskih faktorjev. Vse skupaj je zelo povezano. To lahko primerjamo s kuhanjem jedi. Sestavine (narava – genetika) je treba pripraviti in speči (nurture – vzgoja). Eno brez drugega nima smisla.
Najprej se je sploh treba zavedati, da si vsi ljudje delimo vsaj 99% genov in da si jih 98% delimo celo s šimpanzi.  Fokusirati se je torej treba na tistih, manj kot 1% genov, pri katerih se razlikujemo med sabo. To seveda pomeni, da kadar govorimo o sorodstvu in rečemo, da imamo 50% genov od matere in 50% od očeta, v resnici govorimo o pol procenta tistih genov, ki se med ljudmi razlikujejo. Z vsakim svojim staršem si torej delimo 99,5% genov. Seveda genetski znanstvenik ne more priti k tebi domov in ti povedati točno kolikšen vpliv ima na tvojo osebnost genetika in koliko vzgoja. Lahko pa pove kakšni so vplivi genetike na določene vidike osebnosti, kot so ekstrovertiranost, trma,… na splošno med vsemi ljudmi. Ugotovimo lahko, kolikšne so variacije med ljudmi pri teh karakteristikah in določimo koliko od te variabilnosti je posledica genetskih in koliko okoljskih vplivov, na splošno, med vsemi ljudmi. Ogromno naših instinktov se je razvilo v času, ko so ljudje živeli v popolnoma drugačnih pogojih, kot sedaj in je zato veliko naših instinktov na prvi pogled iracionalnih.
Faktor, ki ga skušajo ugotoviti imenujejo Heritability (dednost). To je delež opaženih variacij v skupini posameznikov, ki ga lahko prisodimo genskim faktorjem. To lahko bolje povemo na primeru velikosti, ki ima kar visok faktor. Faktor dednosti v Ameriki je recimo 0,87, kar pomeni, da kar 87% naslednikov deduje velikost. V Nigeriji, kjer so pa bistveno večji okoljski vplivi (življenske razmere, pomanjkanje osnovnih živil) pa samo 0,67. Faktor se torej lahko v različnih okoljih spreminja glede na razmere.

Pri raziskovanju obnašanja je mogoče najbolje začeti s čustvi, saj ta najbolj vplivajo na naše reakcije. Kaj so čustva (feelings, emotions – slovenski prevod “čustva”  za obe besedi se mi zdi slab)?  Zakaj čustva sploh imamo? Kako se počutite danes? … Kako ste se počutili včeraj in dan pred tem? Ste bili srečni, žalostni? Nervozni? Se vam je kaj zagnusilo? Ste čutili ljubezen? Sovraštvo? Vam je bilo zaradi česa nerodno? Ste se počutili za kaj krivi? Ali ponosni? Ste bili osamljeni? So bila vaša čustva ranjena? Ste bili slučajno ljubosumni? Ste čutili dolgočasje ali radovednost? Veselje? Presenečenje?
Naša življenja so napolnjena s čustvi in očitno to igra zelo pomembno vlogo pri kvaliteti našega življenja. Če dobro razmislimo je kvaliteta vsakega dne odvisna prav od vrste čustev, ki smo jih čez dan doživljali. Kadar si rečete, da ste imeli dober dan, lahko z gotovostjo trdimo, da ste doživljali pozitivna čustva in seveda obratno. Večina našega obnašanja je  nagnjena k iskanju določenih emocij in izogibanju drugim.  Kaj je povzročilo vse te emocije? In kako so vplivale na način našega odzivanja na vsakdanje dogodke? Večina ljudi se ne ukvarja s tem, kaj jim čustva povzročajo. Sprijaznjeni so s tem, da se včasih počutijo dobro in drugič slabo.
Vprašanje pa je kaj čustva so, zakaj jih imamo in kaj nam delajo.
V končni fazi je ugotovljeno, da nam emocije služijo predvsem v dva namena, bedijo nad našo fizično varnostjo in dobrim počutjem, ter nad našo socialno varnostjo in dobrim počutjem.
Čustva se skoraj vedno pojavijo kot odziv na dogajanje v našem fizičnem in v našem socialnem okolju. Pozitivno ali negativno se odzivamo na dogodke, ki nam lahko pomagajo ali nam škodujejo fizično, ali vplivajo na naše odnose z drugimi ljudmi. To seveda še zdaleč ne pomeni, da reagiramo vedno le takrat, ko se pojavi nevarnost ali korist; veliko čustev kreiramo v našem umu tudi, ko se ničesar ne dogaja. Ampak kapaciteta, da se sploh znamo spoprijeti s čustvi, nam pomaga ohranjati naše fizično in socialno dobro.
Večina ljudi jemlje emocije le kot posamezne občutke, znanstveniki jih pa jemljejo kot medsebojno delujoč sistem med mislimi, čustvi, motivi in telesnimi reakcijami, ki deluje skupaj zato, da zagotovi tri osnovne stvari:
Emocije nas opozorijo o pomembnih dogodkih – ob dobrih in slabih znajo pridobiti našo pozornost. Ko se nam v vsakdanjem življenju pojavi določeno čustvo, nas opozori na neko situacijo ali dogodek. Lahko je nevarnost, tveganje, lahko je tudi kaj pozitivnega – priložnosti, prednosti, koristi. Ni važno kaj je, dejstvo je, da našo pozornost fokusira na določeno zadevo. In to je koristno. Pozorni moramo biti na slabe in dobre stvari, ki se nam dogajajo. Posebno pri slabih nas emocije prisilijo, da se na dogodek koncentriramo, preden gremo v akcijo. Slabi dogodki nam vsiljujejo slabe emocije, vse dokler česa ne ukrenemo. Strah nas recimo fokusira na potencialno nevarnost in nam enostavno ne pusti početi drugega, dokler se nevarnosti ne izognemo. Velikokrat so alarmi seveda lažni in imamo lahko s takšnimi čustvi tudi probleme, v končni fazi je pa vsiljena reakcija koristna.
Druga zadeva, ki jo čustvo povzroči je, da motivira človeka v smeri soočenja z dogodkom. Vsako čustvo je povezano s specifičnim motivom ali potrebo. Impulzom, nujo,  ki povzroči točno določen odziv. Ta impulz imenujemo tendenca k akciji (Action tendency). Seveda ne reagiramo vedno na to potrebo. Ljudje smo se včasih sposobni prisiliti k temu, da ne reagiramo tako, kot nas vodijo čustva. Ampak instinkt je še tu in navadno ga čutimo. Če nas je npr. strah, se hočemo instinktivno izogniti preteči nevarnosti z begom. Tudi, če v resnici ne pobegnemo je to še vedno naša želja. Če čutimo jezo, hočemo nekako udariti. Če ne fizično, vsaj verbalno. Ne spustimo se z vajeti vedno, a čutimo to potrebo. Pozitivna čustva ravno tako ustvarjajo fizične reakcije. Skušamo se približati tistemu, kar nas osrečuje in želimo nadaljevati s takšnim početjem.
Tretja stvar, ki jo povzročijo emocije, so spremembe v telesu, od katerih je večina usmerjena k odzivu na tisto, kar je prožilo določeno čustvo. Najbolj tipičen je strah: srce začne razbijati hitreje, poviša se pritisk, hitrejše dihanje, mišice se napnejo, kri se preusmeri iz prebavnega sistema k mišicam. Prav zaradi tega nekaterim od strahu postane slabo. Vse to je priprava na pobeg, ali če smo agresivni, priprava na napad. Drug dober primer je gnus. Ko človek zagleda nekaj kar se mu gabi, avtomatično pripre oči, naguba nos, zapre usta, izdihne in povleče roke k sebi. To je odličen način, ki naj prepreči nevarnim strupenim snovem dostop v naše telo. Evolucija nas ni načrtovala tako, da gremo z odprtimi usti in izbuljenimi očmi k stvarem, ki so nam potencialno nevarne.
Telesne reakcije so usmerjene tudi tako, da na zunaj predstavijo naše počutje in ga signalizirajo drugim. Ti signali spet vodijo druge ljudi, da se odzivajo na nas na določen način. Jeza je dober primer. Če je ne skušaš skriti, jo drugi ljudje hitro začutijo. Nasršene obrvi, izbuljene oči, zategnjena usta, napeto telo. Izraz jeze pošilja jasen signal okolici, da se morajo v tem trenutku obnašati previdno. Vidijo emocionalno stanje, ki je na tem, da se strga z vajeti.
Obstaja precej kontroverzije med znanstveniki o tem, koliko vrst čustev sploh obstaja. Vedno se dogaja nešteto kombinacij in je na to vprašanje skoraj nesmiselno
odgovarjati. Bolje se je vprašati, kaj determinira naša čustva. Mnogim se zdi to vprašanje smešno, saj mislijo, da jih je strah pač takrat, ko so stvari nevarne, da so ponosni, ko naredijo kaj dobrega…
Seveda so pa zadeve precej bolj komplicirane. Lahko vidimo situacije, ko so na primer trije ljudje udeleženi pri istem dogodku in vsakdo reagira na drugačen način. Tudi pri sebi lahko opazimo, da lahko v povsem enaki situaciji drugače reagiramo ob različnih priložnostih.
Torej je očitno, da dogodki sami ne povzročajo naših čustvenih odzivov. Odzive povzroča naša interpretacija dogodkov. O tem govori teorija kognitivne ocene (cognitive appreisal theory). Ta teorija uči, da vsako specifično čustvo nastane ob določeni kognitivni oceni. To je ocenitev posameznika, kakšen vpliv bo imel dogodek za njegovo »dobro«. Seveda to ni ocena, o kateri bi razmišljali. Največkrat se ocene niti ne zavedamo, ko že reagiramo. Kljub temu je to koristno za naše dobro. Je nekakšen skener, ki stalno ocenjuje situacijo v naši okolici in ocenjuje dogodke, ki bi lahko imeli pozitivne ali negativne implikacije za naše dobro.  Zavestno nam pa o tem ni treba veliko razmišljati. Pomembna implikacija kognitivne ocene je dejstvo,da ta ocena velikokrat ni pravilna. Lahko nam sproža čustva, ki nimajo nobene osnove v realnosti. Zaradi samozavedanja imamo ljudje možnost razmišljanja o preteklosti in konstruiranja prihodnosti. S tem imamo možnost ustvarjanja čustev, ki nimajo osnove v realnosti. Tega se je včasih treba zavedati in skušati prepoznati takšna čustva in se jim seveda upreti. Za razliko od ljudi, živali reagirajo le na resnične dogodke. Obstajajo tudi čustva, ki so težje razložljiva. Na primer sram, ki je bližnji sorodnik krivde in ju nekateri kar enačijo. Sta podobna, začneta se z grdim oz. neprimernim obnašanjem. Reakcija – sram ali krivda je odvisna od tega kako jih prepoznaš. Ko človek spozna, da je naredil nekaj slabega, občuti krivdo a, ko gre preko sklepa o svojem slabem obnašanjem, na sklep, da je zaradi tega slaba oseba, začuti sram. Sram je bolj temno in močnejše čustvo od krivde.  Krivda je funkcionalno koristno čustvo; če se človek počuti krivega, skuša zadeve popraviti, se opraviči, dočim se ljudje, ki čutijo sram, skušajo socialno izolirati in so fokusirani nase  predvsem na to, kako slabo mnenje imajo o sebi. Sram je nekoristna funkcija, katere smisla še niso uspeli ugotoviti.
Zanimivo čustvo je tudi shadefreude – naslajanje nad nesrečo drugih.
Behavioristična psihologija skuša definirati vsaj posamezna glavna čustva, njihove sprožilce, fiziološko in psihološko podlago.
Bolj podrobno bom opisal pristop k raziskovanju občutka sreče, ki je pri ljudeh posebej zaželjena.
Če bi ljudi spraševal, kaj si v življenju najbolj želijo, bi bil odgovor večine, da si želijo biti predvesm srečni. Sreča je za ljudi očitno zelo pomembno čustvo. A ko se vprašaš, kaj bi spremenil v svojem življenju, da bi bilo srečnejše, odgovor ni enostaven. Bi spremenil svoj poklic, bi kaj spreminjal v osebnih odnosih, bi rad zadel na lotu, bi shujšal; več časa zase? Manj stresa? Kaj bi te zares osrečilo?
Ljudje iščejo izvor sreče že na tisoče let, a šele v zadnjih desetletjih so znanstveniki začeli uporabljati znanstven pristop. Dokončnih odgovorov seveda še ni, vemo pa o tem čustvu več kot kdajkoli v zgodovini.
Glavno dognanje je to, da večina stvari, za katere ljudje mislijo, da jih bodo osrečile, ne prinese dolgoročnega rezultata. Raziskave Sonje Lyubomirsky, ki je ena vodilnih raziskovalk za področje sreče, so pokazale, da vse stvari, ki človeka osrečujejo lahko grobo klasificiramo v tri glavna področja. To so življenske okoliščine, genetika in obnašanje. In tu so se pokazali rezultati,ki jim večina ljudi težko verjame. Kontrolirani poskusi so pokazali, da življenske okoliščine prispevajo k občutku sreče le deset procentov. Stvari, kot so zaposlitev, odnosi, finančna situacija, zdravje, bivanje, prijatelji, družinski odnosi in vsi ostali odnosi doprinesejo k občutku sreče le deset procentov!
Vas to preseneča? Samo dest procentov? Saj smo vendar vedno osredotočeni ravno na vse te stvari. Stalno jih skušamo spreminjati, da bi bili srečnejši. Tisti, ki se ne strinjajo, naj malo bolj razmislijo o tem. Saj te stvari vas res osrečijo, a mogoče ne toliko, kot mislite in gotovo ne za tako dolgo časa, kot bi pričakovali.
Prevara nas to, da sami pri sebi vemo, da smo srečni vedno, ko dobimo kaj novega. Nov avto, nova zveza, nova hiša, boljša zaposlitev… Vse to da majhen impulz k naši sreči. A kaj se zgodi čez nekaj mesecev, čez kakšno leto? Ste še vedno vsak dan tako srečni zaradi tega? Učinek sreče kmalu oslabi na nivo, kjer je bil pred dogodkom.
Če začnemo na primer z denarjem. Ljudje, ki živijo zares v revščini, ne morejo zadovoljevati osnovnih potreb, so lačni, nimajo kje spati, za te gotovo denar nekaj pomeni. Ljudje pod mejo določenih dohodkov so torej dejansko manj srečni in zadovoljni od tistih, ki ta dohodek dosegajo. Pri tistih, ki imajo bistveno višje prihodke. Raziskava Princetonske univerze na vzorcu 450.000 ljudi je pokazala naslednje: Ljudje so si zapisovali v določenem obdobju, dnevno,  kako so se počutili tega dne, kako bi ocenili stopnjo svoje sreče, koliko so se smejali ipd… Pokazalose je, da je v ZDA meja med 60.000 in 75.000 dolarji letnega dohodka, kjer se sreča preneha dvigovati s količino denarja. Tisti, ki so zaslužili blizu 70.000 USD, so bili statistično malo srečnejši kot tisti s 40.000, višji dohodki pa sreče niso več statistično povečevali. To kaže na to, da določena količina denarja pomaga popravljati in urejati določene osnovne probleme v življenju. Pomaga ti pri stresnih situacijah, ko potrebuješ recimo nov avto, boljšo zdravniško oskrbo, pri ločitvi denar za podporo dveh gospodinjstev. Ta višek denarja lahko ozdravi marsikatero stresno situacijo. Denar torej ljudi ne osrečuje, ampak jim le pomaga reševati probleme, ki bi drugače nižali nivo njihove sreče. Dejstvo je, da v Ameriških finančnih razmerah, dohodek večji od 75.000 dolarjev ne kaže več nobene povezave z večjo srečo.
Seveda je to težko verjeti, če veš, da si srečen ob vsaki povišici, da si srečen že, če najdeš pet evrov na tleh. V resnici denar prinaša malo dodatne sreče, zelo malo časa. Če bi bil denar pomemben za srečo, bi morala biti vsa današnja družba, ki zasluži več denarja kot nekoč, bistveno bolj srečna od nekdanje. Pa vsi vemo, da ni tako… Po raznih raziskavah so se ljudje pred petdeset leti marsikje ocenjevali za srečnejše, kot sedaj. (to ne leti na trenutno situacijo pri nas). Filozofi so to sicer ugotovili že stoletja nazaj, a zdaj je to tudi znanstveno dokazano.
Druga dobrina, za katero ljudje menijo, da je v veliki povezavi s srečo je lepota. Ljudje si želijo, da bi bili bolj privlačni, ali pa vsaj manj grdi. Raziskave so pokazale isto, kot pri denarju. Lepi ljudje se ne ocenjujejo za nič bolj srečne, kot manj lepi. Ni povezave med fizičnim izgledom in srečo, češrav nekateri mislijo, da je, se ličijo, hodijo na lepotne operacije, trenirajo za lepši videz. Večja sreča je vedno kratkotrajna. Problem je v tem, ker se ljudje prilagodimo na nove okoliščine. Temu pravijo psihologi »hedonična adaptacija«, pomeni pa, da se hitro navadimo na prijetne spremembe v naših okoliščinah. To se zgodi tudi po velikih spremembah, kot so poroka, dobitek na lotu, Raziskave so pokazale, da da poroka povprečno pozitiven impulz k sreči za kakšni dve leti…. Sreča po velikem dobitku na lotu pade na normalo že v šestih mesecih, ali še prej..
Ljudje smo zelo slabi pri napovedovanju svoje sreče na dolgi rok, ker vedno znova verjamemo, da nas bodo določene stvari bolj osrečile, kot nas potem zares.
Ker vedno pretiravamo pri oceni tega, kakšna čustva bodo v nas pustila določena dejanja, velja za pozitivna in za negativna, to velikokrat vpliva na sprejemanje naših napačnih odločitev.
Petdeset procentov vpliva na našo osebnost ima genetika.
Geni determinirajo strukturo naših možganov. Nekateri srečneži dobijo strukturo, ki daje prednost pozitivnim čustvom, nekateri dobijo takšno, da lažje reagirajo z negativnimi čustvi. Tolikšen vpliv je pokazalo zelo veliko raziskav. Raziskave na primer kažejo, da so enojajčni dvojčki bolj podobni pri nivoju sreče, kot bratje in sestre. To drži, tudi, če odraščajo ločeno. Identični geni kreirajo identične možgane, ki jih naredijo podobne v tem, kako srečni ali kako nesrečni so. Seveda ne bodo dvojčki enako srečni, saj je vpliv na osebnost le 50%. Razlike v osebnosti so vidne že pri dojenčkih, saj so nekateri že na videz bolj srečni kot drugi. Najbolje je pri tem razmišljati tako, da ima vsakdo svoj tipičen bazičen nivo sreče. Dobri dogodki začasno dvignejo ta nivo, slabi ga začasno znižajo. A ko to mine, po določenem času spet pristanemo na svojem bazičnem nivoju. To ne pomeni, da tisti, ki imajo nižji bazični nivo ne morejo biti srečni, pomeni le, da se morajo bolj truditi.
Ko vplive seštejemo, še vedno ostane štirideset procentov.
Tolikšen vpliv ima naše obnašanje. Kaj počnemo, kaj razmišljamo, naše namenske
aktivnosti. Ljudje, ki so srečnejši, počnejo stvari drugače kot tisti, ki so manj srečni. Dobra novica je, da so raziskave pokazale, da bomo tudi mi bolj srečni, če bomo počeli stvari na način, kot jih počnejo srečni ljudje. Namesto, da govorimo o sreči je mogoče bolje govoriti o subjektivnem dobru posameznika (subjective well-being). Ljudje, ki imajo visok nivo svojega »subjektivnega dobrega« se obnašajo popolnoma drugače, kot ljudje z nizkim nivojem subjektivnega dobrega. Posledica tega je, da so tudi odzivi drugih nanje drugačni. In to povzroči v njihovih življenjih celo spiralo dogodkov.
Razliko med kvaliteto življenja ljudi z visokim občutkom subjektivnega dobrega, opisuje eudomonia. Koncept eudomonie,  pomeni živeti življenje, ki je fokusirano na stvari, ki so intrinzično pomembne za osebno dobro. Če si napišeš listo želja in namenov, kaj hočeš doseči v prihodnosti, imaš na listi na primer preživljanje več časa  s svojimi dragimi, napredovanje v službi, denar ipd… Raziskave so pokazale, da le intrinzične stvari pripomorejo k večjemu subjektivnemu dobremu. Denar na primer ni intrinzičen, saj ga potrebuješ le zato, da z njim dosegaš druge želje. Preživljanje časa v priljubljeni družbi in opravljanje stvari, ki jih želiš so pa intrinzični. Srečni ljudje znajo živeti bolj v sedanjosti in jo uživati, ne-srečni ljudje se ne znajdejo v sedanjosti ampak so fokusirani na prihodnost. V življenju je že tako, da je poleg intrinzičnih opravil, potrebno opravljati tudi ekstrinzične, ki ne prinašajo tolikšnega zadovoljstva. A značilnost srečnih ljudi je tudi ta, da znajo zase proizvajati intrinzične dogodke iz vsakdanjih obveznosti….

Će zaključim in skušam pogledati na človeško osebnost, kot na celoto lahko vidim, da so pomembne raziskave na vseh področjih. Deliti zadeve na fiziološke in psihološke kar počez je gotovo napačno, saj vidimo, da je velik delež naših osebnosti genetsko predeterminiran, da so potrebne raziskave strukture in kemijskih razmerij v možganih, količina nevrotransmiterjev, blokatorjev, pospeševalcev. Deviacije v posameznih predelih so lahko dobri pokazatelji v primeru problemov, saj se na podlagi tega lahko oceni način zdravljenja, ali so to medikamenti ali razgovor s strokovnakom za psihologijo oz. psihoanalizo. Ravno znanstven pristop bo v bodočnosti omogočil
bolj popolno sliko človeške duševnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja