Umetnost manipuliranja s psiho

Umetnost prepričevanja drugih je zelo stara, iskana in zaželjena veščina. Prepričevanje se lahko izvaja v različnih oblikah. Včasih je bil zelo dober in uporaben argument moč in prisila, civilizacija nas je pa prisilila poiskati bolj prikrite načine. Na vse kriplje se trudimo svoje želje po prepričevanju zamaskirati v kaj drugega. Problem pri tem je, da se vsaka prevara, prej ko slej odkrije in znajo tarče zameriti tudi za nazaj.
Ali ne bi bilo lepo prepričevati ljudi bolj subtilno, da bi imeli občutek, da so do določenih spoznanj prišli sami in da bi tudi kasneje, ko vidijo, da se niso ravno najpametneje odločali, pripisovali krivdo predvsem sebi in svoji neumnosti.
Od preloma dvajsetega stoletja naprej, so se z velikanskim znanstvenim napredkom in tehnološkim razvojem pokazali novi načini, kako vplivati na človeško psiho. Veščina zavajanja, ki je bila prej velika prednost intuitivnih in premetenih ljudi, je postala uporabna za širše množice.
Največja prednost poznavanja dognanj o delovanju človeške psihe je v tem, da ljudje sveto verjamemo svojim čutom, svojemu razsojanju in svojim spominom. No, raziskave so pokazale, da je ravno naš spomin zlata jama za manipuliranje. Sicer je dokaj verodostojen glede splošnih stvari (pa še tu niti zdaleč toliko, kot smo prepričani), glede detajlov je pa absolutna katastrofa.
Že tako je znano, da imamo na iste zadeve zelo različen pogled, zato je še bistveno težje koga prepričati, da preteklost mogoče ni bila popolnoma takšna, kot se je zelo »živo« spominja.
In tega tudi nočemo!
Raje gledamo dolgoročno, plasiramo določene informacije in potem samo še čakamo, da »tovarniške« lastnosti naših možganov zadeve obdelajo – in »VOILA«, dobimo kar smo želeli.
Najprej se je treba zavedati, da se naši spomini ne morejo primerjati s snemanjem na nekakšen »filmski trak«, niso pasivno snemanje dogodkov, ki jih doživljamo. Čeprav imamo včasih občutek, da spomin lahko zavrtimo nazaj, je to samo slepilo. So popolnoma skonstruirana zadeva – konstruirana z našimi možgani. Povezani so z vsem, kar mislimo, kar verjamemo, so del našega subjektivnega internega vesolja. Vsakič, ko jih skušamo »priklicati« so deležni nadgradnje z novimi spoznanji in vedenji, ki jih ob dogodku še nismo imeli, tako da je to že en del njihove transformacije.
Imamo več vrst spomina . Kratkoročni – spomin z oknom trajanja nekaj minut, delovni spomin za shranjevanje podatkov v pomoč na primer pri računanju, številke pri telefoniranju in dolgoročni spomin, ki je shranjen bolj raznoliko in hrani podatke daljša časovna obdobja.
Po eni strani je spomin lahko zelo zmogljiv in imamo kapacitete za hranjenje velikanske količine podatkov. Če se česa ne spomnimo, imamo občutek, da je treba dogodek samo priklicati in puf, že imamo trden občutek, da se stvari spominjamo točno tako kot so se zgodile.
Žal so različni poskusi dokazali, da to niti zdaleč ne drži. Nekateri spomini se nikoli ne konsolidirajo iz kratkoročnega v dolgoročni spomin, s časom spomini tudi degradirajo. Določene informacije se dejansko popolnoma zabrišejo. Ob klicanju spominov se nam določeni dogodki lahko združijo in stopijo skupaj, s časom se tudi spremenijo. Ob vsakem priklicu se »nadgradijo« z našimi novimi življenjskimi izkušnjami.
Najmočnejši spomini se zapišejo ob čustvenih dogodkih (flashbulb memories), sploh ob nenadnih čustvenih in travmatičnih dogodkih.
Čustva lahko znova in znova vzbujajo žive, zelo doživete spomine. Obstaja študija iz leta 1992, ko je eksplodiral Space Shuttle Challenger. Čustven in travmatičen dogodek, ki se vsakomur zareže v spomin. Čez 600 študentov so izprašali o dogodku in njihovem odnosu do njega. Študijo so ponovili z istimi študenti čez dve leti in pol. To je relativno kratek čas, a rezultati so bili porazni. 25% je imelo rezultat 0 / 7 vprašanj. 50% pa 2 ali manj od 7. Sploh kar se tiče detajlov, kje so bili takrat, kaj so počeli. Zanimivo je bilo to, da niso mislili, da so dogodke pozabili, ampak so dajali drugačne odgovore v primerjavi s prvo anketo.
Druga raziskava je potekala po porušenju dvojčkov v New Yorku. Rezultati so bili podobni, a tu so raziskavo nadgradili še s primerjavo z običajnimi »vsakodnevnimi« spomini.
Ugotovili so, da spomini na podrobnosti usihajo v podobnem razmerju.
Ugotovljena je bila pa zanimiva razlika. Pri čustvenih in travmatičnih spominih
imamo zelo živ in vizualen spomin, ter smo trdno prepričani, da je spomin pravi. Pri vsakodnevnih spominih pa s pozabljanjem upada tudi prepričanost, da so spomini pravi. To kaže, da se ne moremo zanesti na podrobnosti niti najbolj živih spominov. Prepričanost ni v veliki korelaciji z resničnostjo spominov.
Tu se začnejo kazati bolj zanimive lastnosti našega spomina, ki navdajajo z zadovoljstvom že omenjene tipe, ki bi se radi poigravali (in usmerjali) z našo psiho.
V povezavi med “nepovezanostjo” odnosa med prepričanostjo in pravilnostjo spominov, so nekateri »spominski« psihologi to pomanjkljivost imenovali – Source amnesia – amnezija izvora. Kolikokrat slišimo, da nekdo ne ve, kje je bral, ali kje je slišal za določeno informacijo, ki se jo sicer spomni. Naši možgani očitno ne podelijo dovolj pozornosti izvoru, kar zna biti v današnjih časih precej neugodno zaradi
verodostojnosti.
Druga lastnost je amnezija resnice – Truth amnesia. Ko slišimo neko trditev in poleg tega izvemo tudi ali je resnična ali lažna, dodatek zelo hitro pozabimo. Spomnimo se o čem je bilo govora, nismo pa več prepričani ali tisto drži ali ne. Na to temo je bilo narejeno veliko raziskav. V eni raziskavi so objavili, da so na nekem inštitutu objavili raziskave o vsebnosti arzenika v krompirju. Raziskave so jasno pokazale, da krompir ne vsebuje arzenika, a ljudje so se čez čas spominjali le tega, da je bilo nekaj govora o krompirju in arzeniku… in imeli slab občutek..
Da ne bom predolg, dejstvo je, da se še kar dobro spominjamo dogodkov, ki se nanašajo na določene stvari, podrobnosti nam pa kmalu uidejo.
Vemo, da je bil določen film ali knjiga dober, čeprav se včasih sploh ne spominjamo za kaj se je šlo. Če hočeš nekoga prikazati v slabi ali v dobri luči, je treba samo ustvarjati ustrezne asociacije v zvezi z njim. Resničnost ali lažnost nista pomembna, ostane le dober ali slab občutek.
Z veliko nadziranimi situacijskimi preizkusi je tudi dokazano, da se da z odmerjenimi zavajajočimi vprašanji sprožiti konstrukt popolnoma lažnih spominov. Naši možgani so pač naprava, ki ne prenese vrzeli v logiki. Če se tisto, kar pričakujejo noče zgoditi, sami zapolnijo vrzeli z najbolj logično (zanje) vsebino. Pravi plaz lažnih obtožb za zlorabo otrok so sprožili s “spomini” oseb pod hipnozo, ki so se odzvale na sugestivna vprašanja svojih psiho-terapevtov. Psihologi so jih prepričali, da so določene njihove psihične težave v odraslosti, posledica zlorabe od staršev v otroštvu. Pod hipnozo so ljudje še bolj sugestibilni in ob poslušanju tega, kar naj bi se jom v otroštvu dogajalo so zares skonstruirali lažne spomine. Precej ljudi je bilo obsojeno na dolgoletne zaporne kazni, dokler niso dokazali, da je “metoda” škodljiva in slaba.
Zato se tudi v sodstvu vse bolj dela na tem, da bi morale biti tudi trditve prič podkrepljene z materialnimi dokazi. (mogoče pri nas še ne??)
Super za reklamarje in spin doktorje..
OPOZORILO: Tako kot pri uporabi vsakega orodja je pa tudi tukaj problem, če ga uporabljajo ljudje, ki zadev ne razumejo dovolj. Pretirana in preveč očitna uporaba lahko sproži nepredvidljive učinke.
Ker stvari niso takšne kot je videti lahko pademo v skupinsko psihozo, kjer nihče več ne ve kaj je res in kaj ne….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja