Recept za računalnik – problem za zavest

S pravili vodeni (rule-governed) formalizmi, kot so matematika, gramatika, algoritem ali računalnik sami po sebi ne konsistuirajo nikakršnih delujočih sistemov. So le okvirji, dokončno in nespremenljivo nepovezani z vsebino, ki jo urejajo. Procedure, ki jih predstavljajo so popolnoma neobčutljive na semantično veljavnost in pomembnost. Vedno je potreben zunanji pogled. S pravili vodeni formalizmi so torej nepopolni. So pa uporabni v sistemih, kot je na primer um. To lahko recimo ponazorimo z načinom, kako znanstveniki razmišljajo. Premetavajo, mešajo in sestavljajo ideje v svojem vizualnem semantičnem prostoru in šele, ko je željena konfiguracija dosežena, vključijo matematične formulacije, ki dajo ideji predstavnost in jo mogoče potrdijo. Z drugimi besedami: um je tisti, ki generira vhodne podatke in potrdi izhodne, medtem ko vmesna faza formalizmov zapolni ne-umsko, nesemantično, instrumentalno vlogo.
Verjamem, da se bo s pomočjo računalnikov prej ko slej uspelo “simulirati zavest”, ne bo se pa uspelo nove zavesti dejansko ustvariti. Vsaj ne z današnjimi (meni znanimi) koncepti . Različni načini programiranja, pa naj bodo objektni ali subjektni imajo to pomanjkljivost, da ne rešijo problema »želve na želvi, pa na novi želvi in tako naprej…« Sem bolj na strani filozofov, ki iščejo vzročnost za vse in žal – nazadnje pristanejo v metafizičnih razlagah. Seveda je to razumljivo, ker je njihov glavni problem, da ne morejo začeti z »bottom – up« izgradnjo modela sveta, ampak lahko le postavljajo, sicer razumne in logične »teze«.
Računalničarji so bili pa na začetku enostavno prisiljeni začeti od spodaj navzgor. Zgledovali so se pa po zakonitostih, ki vladajo v realnem svetu. Zato v računalništvu ni nobenih dvomov o tem, kako stvari delujejo. Čeprav bi, roko na srce, 99,9 procenta ljudem, ob malo bolj dlakocepskem spraševanju, zelo hitro zmanjkalo štrene. Prišli bi do spoznanja, da pravzaprav vedo o računalnikih samo to, da obstaja nekje nek hardver, nek softver – operacijski sistem in uporabniški programi, procesor, spomin in diski za shranjevanje podatkov. Kako vse to deluje od nule naprej je pa v resnici uganka, bližnji sorodnik neznane črne materije.
Zato sem se odločil, da se spustim na raven računalniških “nevronov”, vam izdam kratek recept za izgradnjo računalnika in razkrijem, kako na začetku stvari sploh lahko delujejo. Potem boste lažje razumeli, da se lahko računalniki s pomočjo programov, zelo inteligentno predstavijo, a za pametnim vtisom, ni kaj dosti več, kakor pri ljudeh brez duše…. (hecam se..)… praznina.
Seveda je bilo treba v pra-računalništvu najprej domisliti nekakšen enostaven koncept. Čeprav se je tovrstna tehnologija začela z žarnicami, bom jaz začel s polprevodniki, ker je razlaga enostavnejša. Polprevodniki imajo za razliko od navadnih prevodnikov posebne lastnosti (že ime pove vse) glede prevajanja električnih signalov. Zelo pomembna lastnost za naše izvajanje je pa ta, da jih lahko naredimo prevodne z dodatnim signalom na vrata (»gate« po ang.). Za moje izvajanje je dovolj povsem enostavna razlaga, ki pove, da z dovajanjem signala na vrata, lahko kontroliramo prevodnost nekega polprevodniškega elementa. Zadevo lahko primerjamo s cevmi, ki imajo ventile za zapiranje in odpiranje pretoka. Problem pri odpiranju in zapiranju je ta, da omogoča le dve stanji – odprto, zaprto – »on« in »off«.
Zaradi tega je bilo treba človeški način sporazumevanja – jezik – prevesti v BINARNO kodo. “Izmislili” so si HEX kodo; vsi simboli so določeni v tabeli znakov. Za opis enega znaka je potrebnih osem osnovnih pozicij, ki so jih imenovali »BIT«, torej osem bitov – organiziranih v dvakrat po štiri (BAJT). Štirje biti omogočajo šestnajst različnih kombinacij in iz tega je izraz HEX. Črka A je npr. hex C1, oziroma binarno 1100 0001.,,, B je C2, C je C3……
Jasno je, da lahko na tak način opišemo katerikoli podatek.
Če imamo torej čip, kamor lahko na vhod dovedemo osem bitov, je to dovolj za en znak. Te znake imenujemo vhodni podatki, hardverski oddelek, kjer se nahajajo pa register. Dejstvo je pa, da želimo podatke urejati, preračunavati in na izhodu dobiti željen rezultat. Res enostavno povedano: predstavljajte si dva registra, s podatki, ki jih želimo med sabo, na nek način urediti ( v registrih so lahko navadna števila, operacija na njih je pa lahko tudi navadno seštevanje). To so vhodni podatki. Naslednja funkcionalna enota je aritmetična logična enota, ki deluje na »vrata«. Kombinacija kontrolnih signalov na vratih odloča, kakšna operacija bo izvedena (seštevanje, odštevanje…), kakšen bo izhod, oz. rezultat….Ti kontrolni podatki so binarna strojna koda, ki je prevedena iz programov. Na izhodu potrebujemo register z rezultatom za eventualno nadaljnjo obdelavo. Po tem enostavnem osnovnem principu delujejo tudi najzahtevnejši računalniki. Seveda s kupom dodatkov in izboljšav, princip je pa vendar isti.
S tole akrobacijo iz glave (prosim, da so tisti, ki »znajo« prizanesljivi), sem hotel povedati, da obstajajo dve vrsti »podatkov«. Prvi so podatki, ki jih želimo obdelati, drugi so pa kontrolni podatki, ki so odvisni od programa. Program in podatki »vsebinsko« nimajo ničesar skupnega. Program le reagira na določene kombinacije, o »vsebini« pa nima blage veze.
In to je osnovni problem računalniške »zavesti«.
Lahko sestavimo skupaj neznanske količine čipovja, obdelujemo gromozanske količine podatkov in to s programi, ki jih napiše množica programerjev; ustvarimo program, ki se bo celo sam nadgrajeval in glede na »podatke« različno reagiral. Objektno programiranje hierarhično ureja in predalčka entitete po sorodnih lastnostih. Subjektno programiranje gre še korak naprej, saj lastnosti in obnašanje objektov ni več intrinzično v njih samih, ampak se jih skuša gledati iz različnih subjektivnih percepcij. Načini programiranja so poskus simulacije načina delovanja naših možganov, a vendar so to le dobro premišljene in preanalizirane faze, do bistva – reflektivne zavesti – pa ne morejo seči. Lahko pa seveda dosežejo točko, ko človeški opazovalec ne bo več mogel prepoznati razlike med »pravim mislečim bitjem« in »simulacijo«.
Manjka semantična povezava, notranji zavestni opazovalec….
In tu je razlika v biosferi… že v samem osnovnem konceptu.
Imamo eno celico, ki vsebuje načrt in kontrolo (DNA in RNA). Potrebuje le energijo in »pomožne« snovi za »materialno« izgradnjo. Vse temelji na fizičnem, ki se povečuje, raste, medtem, ko so v računalnikih le virtualni prikazi, ki še vedno potrebujejo zunanjega opazovalca. Brez njega sami po sebi nimajo smisla, imaginarni izračuni za nikogar. Zdi se mi celo, da je napaka, če pri človeku prepoznavamo samo možgane, kot tisti funkcionalni del za doseganje zavesti. Človek je zavestno bitje z vsemi svojimi celicami in čutili. Celo zaznavno okolje je nujni del, ki enakopravno vpliva na zavestni subjektivni svet posameznika. Pomembno je, da se v njem od znotraj ustvari, poleg formalnega sistema, ki ga omejujejo fizikalne lastnosti, občutljivost čutil in osnovna komputativnost možganov, še drugi formalni sistem. Ta ima svojo osnovo v lateralizaciji možganskih hemisfer in hardverski noviteti, ki je omogočila govorno zanko. Ta omogoča razmišljanje o tistemu, ki razmišlja… in simultano izboljševanje možnosti.
V človeku sobivata dva formalna sistema; en je človek kot žival, drugi je nevronska nadgradnja, (nič imaginarnega ampak dejansko nevroni, sinapse in poti) povzročena z jezikovno zanko, ki omogoča samorefleksijo in subjektivno percepcijo samega sebe in svojih dejanj.
Dokler računalniki ne bodo zasnovani na ta način je od znanosti “rojeno”, novo “zavestno računalniško bitje” nemogoča naloga.
Ne spuščam se v to, kako je nastal osnovni gradnik, človeška zarodna celica, ki vsebuje načrt, delovodje in delavce, a zaenkrat je umetna kopija z drugačnimi materiali za človeško znanje še bistveno pretrd oreh…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja