Seksualni dimorfizem možganov

Pri raziskovanju gradiva o delovanju možganov sem naletel na zanimivo predavanje o temi, o kateri že dolgo ni bilo nobenega dobrega prepira in ga bom zato podelil z vami. Hecam se. Vnaprej naj povem, da se s tem zapisom ne razglašam za strokovnjaka na tem področju. Seksualnost pri ljudeh je zelo kompleksna tema in ta zapis nima namena reševati kakšnih velikih vprašanj. Znanci bi me verjetno ideološko uvrstili v zvrst izumirajoče vrste zmernih “homofobov”. Vsebina tega predavanja mi je pa ponudila malce drugačen pogled na spol in mogoče istospolne sedaj vsaj malenkost bolj razumem kot prej.

Biologi radi seksualnost razdelijo na različne kategorije, ki z medsebojnim delovanjem vplivajo na seksualnost človeka.
V teh kategorijah je:
– GENOTIPSKI SPOL – določen z dedovanjem XX ali XY kromosomov. Ta vpliva kako se razvijejo seksualni organi, v jajčnike ali v moda. Ta spol je določen pri spočetju in je odvisen od tega, ali oče prispeva X ali Y kromosom zarodku. Iz tega izhaja, da so očetje “krivi” za spol otroka in je bilo v zgodovini zelo veliko žensk po krivici klevetano, da ne morejo spočeti sinov..
– FENOTIPSKI SPOL – ta je determiniran z razvojem notranjih / zunanjih genitalij.
Iz tega je razvidno, da sta genotipski in fenotipski spol očitno povezana, je pa dejstvo da včasih nastanejo nepravilnosti, tako da obstaja nekaj izjem.
– SPOLNA IDENTIFIKACIJA je tretja kategorija in je določena z izkušnjami in subjektivno percepcijo svojega spola. Je torej konstrukcija možganov, kreirana na račun sprejete seksualne identitete.
Nevroznanost je opredelila še eno kategorijo – MOŽGANSKI SPOL
Možganski spol kaže dejanske strukturalne razlike v načinu organiziranja možganov med moškimi in ženskami. Prav te razlike lahko vplivajo na način kako moški ali ženske reagirajo na svoje okolje in na spolno identifikacijo. Različnost teh dveh organizacijskih oblik imenujemo SEKSUALNI DIMORFIZEM MOŽGANOV.

Ta dimorfizem je viden kot razlika v velikosti, številu in gostoti nevronov v določenem manjšem možganskem središču (nucleai). Dimorfizem je viden tudi pri tipu sinaptičnih povezav med skupinami nevronov, v središčih se prikažejo tudi določeni receptorji in druge molekule.
Pomembno se je zavedati, da so naši možgani že na splošno precej različno organizirani, torej, katerokoli strukturo pogledamo, vedno najdemo razlike. Če vzamemo skupino žensk, bo gotovo med njimi precej variacij v določenem predelu, enako seveda velja tudi za moške. Toda kadar govorimo o seksualnem dimorfizmu, pomeni, da so razlike med moškimi in ženskami veliko večje, kot med pripadniki posameznih skupin. Te razlike so ponekod tako velike, da jih lahko izkušen nevroznanstvenik prepozna že na pogled.
Predvideva se, da te razlike vplivajo na to, kako se nek človek odziva na okolico in kako deluje.
In kaj je tisto, kar inducira seksualni dimorfizem v možganih?
Na začetku razvoja je centralni živčni sistem zarodka “ekvipotencialen” za razvoj kateregakoli možganskega spola. Torej ni odvisen od XX ali XY kombinacije kromosomov.
Normalno, pri moških, nedorasli testisi producirajo majhne količine testosterona, ki “maskulinizira” moške spolne organe in možgane. Povzroči tudi regresijo določenih tkiv, ki bi kasneje pomagala razvijati žensko strukturo. Majhne količine testosterona, pridejo v nevrone v določenih strukturah možganov in prav te strukture kasneje pokažejo dimorfizem. Testosteron se pravzaprav pretvori v estradiol in ta povzroči maskulinizacijo moških možganov. To povzroči določeno “pakiranje” nevronov, drugačne sinaptične povezave med njimi in kasnejši razvoj moških možganov.
In kaj povzroči ženske možgane? Ker estrogen maskulinizira moške možgane, se pojavlja vprašanje, kaj je z velikimi količinami estrogena, ki cirkulira v ženskem krvnem obtoku. Odgovor se skriva v tem, da so v krvnem obtoku določeni proteini, ki se vežejo z estrogenom in da maskulinizacijo povzroči, samo tisti estrogen, ki se pretvori iz testosterona v določenih skupinah nevronov.
Ženske možgane “povzroči” pomanjkanje tiste majhne količine testosterona. Ženska “organizacija” možganov je “default” za človeške možgane.
Če torej majhne gonade v moškem fetusu ne proizvedejo dovolj testosterona, se bodo razvili ženski možgani. Pri materah, ki v kritičnem obdobju iz kakšnega razloga proizvajajo preveč androgenov v krvnem obtoku, če so izpostavljene določenim vrstam steroidov, če jemljejo droge, kot so barbiturati in v zadnjem obdobju se je pokazal celo vpliv ob izpostavljenosti določenim pesticidom, se bodo v zarodku razvili moški možgani.
Možgani postanejo spolno dimorfični v točno določenem kritičnem okencu časa. Pri razvoju zarodka imamo za različne stvari, različna kritična obdobja (okenca), kritično obdobje za spolni dimorfizem pri človeku je pred rojstvom. Od takrat naprej je možganski spol determiniran in ga ni mogoče spremeniti. Torej hormoni, ki se sproščajo med puberteto delujejo na možgane, ki so že seksualno dimorfični.
Dokaze za ta dimorfizem so pridobivali s kliničnimi preiskavami in s preizkusi na živalih.
Za te poizkuse je najprimernejša podgana, ki ima kritično okence razvoja šele po rojstvu. Znanstveniki tako veliko lažje manipulirajo s hormonskim okoljem, kot v uterusu.
Primerne so tudi zato, ker je seksualno obnašanje odraslih podgan zelo dimorfično. Torej jih je zlahka ločiti po spolni usmerjenosti.
Poizkusi (hormonska manipulacija samic in kastracija samcev v kritičnem obdobju)so popolnoma potrdili ugotovitve, ki sem jih navedel.
Bistveno je, da je obnašanje odraslih živali popolnoma odvisno od možganskega spola in ne od genotipskega in fenotipskega.
Pri ljudeh so seksualno dimorfični predeli na hipotalamusu, hipokampus, amigdala, deli možganske skorje vključeno z orbitofrontalnim korteksom. Razlaga je preobsežna, da bi jo lahko opisoval v zapisu. Pomembno je vedeti, da se v teh predelih spremeni način procesiranja informacij med moškimi in ženskimi možgani.
Posledica dimorfizma je zelo hitra in striktna lateralizacija moških možganov. Pomeni, da so centri v moških možganih bolj striktno vzpostavijo v določenih predelih in njihove funkcije se težje prenašajo drugam. To je zelo opazno pri poškodbah leve hemisfere pri majhnih fantkih. Leva hemisfera vsebuje centre za jezik. Vsebuje seveda še marsikaj drugega, a to področje je najbolj raziskano. Mladi moški, ki si poškodujejo levo hemisfero imajo lahko težave z govorjenjem in razumevanjem jezikov vse življenje, tudi na splošno ima več moških težavo z disleksijo in težave pri branju v šoli.
Pri mladih deklicah se pri enakih poškodbah pokaže, da desna hemisfera prevzame večino funkcij za jezik. Pri odraslih ženskah se največkrat sploh ne opazi, da so imele kakšne poškodbe. Ta prevzem funkcij velja celo za odrasle osebe. Moški, ki jih zadene kap v teh predelih imajo velike težave z govorjenjem, medtem, ko si ženske zelo hitro opomorejo.
Če si ogledamo aktivnosti možganov z FMRI, vidimo, da v ženskih možganih obstaja nekakšna ekvipotencialnost, pri moških so pa stvari bolj striktno ločene. Kaže, da je dimorfizmu podvržen celo corpus colosum. To se opazi, ko ženske rešujejo določene zadane probleme in FMRI pokaže aktivnosti razpršene po obeh hemisferah, pri moških se pa enaki problemi rešujejo v eni ali v drugi hemisferi.
Dejstvo je, da pri večini živalskih vrst razlika med možgani samcev in samic obstaja. Tu sploh ni govora o vrednostnih ocenah, lahko govorimo samo o tem, kakšne prednosti oz. slabosti ima povprečen samec ali samica. Za ženske (ljudje) je ugotovljeno, da bolje in hitreje berejo obrazne spremembe in intonacijo glasu pri izražanju čustev (spremembe v amigdali). To velja celo za dojenčice. Ženske naj bi imele mnogo boljši čustveni spomin, kot moški. To se vidi npr. pri FMRI, če imajo opazovanci konfliktne naloge. Amigdala je pri ženskah mnogo bolj aktivna. Pri moških se pa sprosti več testosterona.
Torej prednosti “povprečne” ženske naj bi bile v boljših jezikovnih sposobnostih, večji sposobnosti empatije in večjem čustvenem spominu. Moški naj bi bili pa superiorni pri prostorskem razmišljanju in sposobnosti izgradnje sistemov. Seveda to ne pomeni, da posamezna ženska , ali moški ne moreta imeti superiornih sposobnosti, ki “pripadajo” drugi strani.
Na vso to podlago se navežejo še kulturne posebnosti, ki jim je vsakdo podvržen, od rojstva naprej.
Značilnost svetovnih kultur je, da tipično pretiravajo z ustvarjanjem razlike med spoloma in jo nenehno povečujejo. Kulture določajo, kaj je sprejemljivo obnašanje za moške in kaj za ženske. Začne se skoraj neopazno z modrimi in roza pajacki, nadaljuje z igračami in počasi, a vztrajno se spravi v pogon ves nabor “specialnosti”, ki na koncu pripelje do “normalno zdresiranega” moškega ali ženske.
Koliko vpliva “vrsta” možgan na izbiro seksualnega partnerja pri odraslih osebah?
Dejansko so se pokazale povezave pri primerjavi možganov homoseksualcev s heteroseksualci. Vendar je to ena tistih tem, kjer dokazi niso nikoli zadostni, zato se navaja klinični primer, ki je dobro raziskan. Obstaja bolezen “Adrenal hyperplasia”. Pri tej bolezni se v kritičnem času proizvaja preveč androgena, kar vpliva na maskulinizacijo možganov.
Imamo torej primere, kjer je genotipski in fenotipski spol definitivno ženski, možganski spol pa moški. Deklice s to boleznijo v vsem svojem razvoju kažejo fantovske lastnosti in si ponavadi poiščejo tudi žensko partnerko.
Večina nevro-znanstvenikov bi se strinjala, da obstajajo med spoloma telesne razlike, razlike v možganih in ker so možgani podlaga razumu je razlika tudi v razmišljanju, ter v obnašanju.
Tudi ta tema je v “procesu raziskovanja” in nima dokončnih zaključkov. Kot vse ostalo, pa nakazuje, da tudi tukaj zadeve niso črno – bele. Kemijski učinki med razvojem zarodka imajo pa nedvomno velikanski vpliv na kasnejše življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja