Fenomen časa

Svet je poln nerazrešenih skrivnosti. Nekateri želijo najti njihovo razlago v nadnaravnem, drugi iščejo odgovore v znanosti. Vsaj zame ni presenetljivo, da pravih, prepričljivih in za vse sprejemljivih odgovorov še ni podala ne ena ne druga smer.
Opažam, da so zadnja leta spet moderni TV šovi o nadnaravnem, duhovih, demonih, vampirjih in nove generacije človeštva spet podzavestno v svojo zavest vgrajujejo te pojave, kot nekaj precej možnega in verjetnega. Religije, ki jih znanstvene hipoteze in dokazi ne potrjujejo, so našle nove, sodobnejše poti za subtilno reklamiranje svojega proizvoda.
Znanost se po drugi strani stalno razvija in lahko celo pokaže veliko rezultatov. To je seveda dokaz, da ljudje še zdaleč nismo dosegli »končne« stopnje razvoja. Po drugi strani je pa tudi vse bolj jasno, da znanost okrog velikih vprašanj, kot so nastanek, zavest, čas kroži kot maček okrog vrele kaše, opisuje možne modele in predvsem interpolira raziskane dogodke na tiste, ki jih zaenkrat še ne znamo razložiti na svoj način. Zame sta najbolj zanimivi vprašanji o človekovi zavesti in o poteku ter lastnostih časa. O zavesti sem pisal že veliko in sem si vzel nekaj »kreativnega« premora. Od vseh razlag o naravi zavesti se me je tako dojel en sam model, da se mi ostalo pisanje zdi navadno nakladanje in čakam, da gre razvoj še malo naprej. Hvala bogu, živimo v časih spleta in pri razmišljanju sodelujejo milijarde ljudi. Misli, ki so prej za dozorevanje potrebovale tisočletja, se lahko premeljejo neprimerljivo hitreje. Tisti, ki radi razmišljamo se lahko o tej tezi hitro prepričamo. Velikokrat imam občutek, da sem se spomnil kaj revolucionarno novega o temi, ki jo trenutno premlevam. Pa grem na splet, v iskalnik napišem čarobne besede in dobim kup rezultatov. Seveda sem malce razočaran, ko vidim, da nisem dojel ničesar novega, po drugi strani sem pa vseeno vesel, ker mi tak rezultat dokazuje, da razmišljam podobno kot nekateri zelo pametni ljudje in še nisem zašel »onkraj«.
Že dolgo me zanima fenomen časa in sem se zato malo bolj posvetil dognanjem na tem področju. Priznati moram, da sem se vsaj v prvi fazi kar čudil sam sebi, kako površen sem pri svojem razmišljanju, saj mi marsikatero od osnovnih vprašanj ni padlo niti na pamet.
Seveda obstajata  vsaj dva pogleda na čas. Filozofski pogled naleti na svoje meje, znanstveni  pa na svoje.
Najbolj enostavno bi oba pogleda lahko primerjal z igrico Sudoku. Če igraš to igrico, včasih prideš v situacijo, ko imaš v manjšem kvadratku prazni še dve polji in nisi razpoložen za večje poglabljanje v iskanje rešitve. Možnosti imaš petdeset-petdeset, da izbereš pravilno kombinacijo in se pač odločiš. Velikokrat se zgodi, da se igra lepo odvija naprej in že zdavnaj pozabiš na svojo rizično odločitev. Zgodi se seveda, da si v isti igri še kdaj postavljen pred podobno odločitev, a takrat že intuitivno veš, da se igra gotovo ne bo v redu končala. Tudi ob samo eni napačni odločitvi, se navadno šele blizu konca pokaže, da je bila napačna. Zelo podobno je z znanstvenimi hipotezami. Znanstveniki celo sami  priznajo, da predlagajo samo enega možnih modelov, ki zadovoljuje matematično formule. V istem dihu pa moramo povedati, da je matematični model nepopoln. Že deljenje je težko prenesti v naravo. Ena ulomljeno z ničlo je pač neskončno. …Iz tega potem izhajajo neskončnosti in singularnosti.
Povedati hočem, da lahko hitro padeš v miselne tokove avtorjev in pozabiš na začetno nejevero in nelagodnost. Izvajanje se ti zdi vse bolj logično in prav lahko se zgodi, da se miselne poti tako utečejo, da končaš z »opranimi« možgani, nesposoben drugačnega razmišljanja.
Zelo na kratko bom skušal povedal nekaj osnov o času. Fizikalno se da na čas gledati po Newtonovi fiziki, ali s pomočjo relativnostne teorije. Newtonova fizika čas in prostor ločuje, relativnostna je pa postavila termin “dogodek” (event). Dogodek je popolnoma definiran v prostoru in času.
Premica poteka časa gre samo v eno smer. Spomin nam daje prepričanje, da se je preteklost res zgodila in na osnovi tega predvidevamo dogodke v prihodnosti. Pri fizikalnem pogledu na čas, se dejansko pojavi vprašanje determiniranosti. Ali je bilo vse že določeno ob samem nastanku? Tu lahko postavimo Laplacevega demona. Ta seveda ne obstaja, a če bi, bi si lahko zapomnil celotno stanje »trenutka« celega vesolja. Od največjih do najmanjših delcev. Ta bi lahko predvidel celotno bodočnost in nas peljal v katerikoli trenutek preteklosti. A ta demon ne obstaja in imamo vedno na voljo bistveno premalo podatkov, da bi lahko uspešno napovedovali bodočnost. Po teoriji kaosa se pa ve, da najmanjša razlika zelo hitro pripelje do čisto drugih rezultatov.
Če verjamemo v fiziko in posledično v determiniranost, ne smemo pomešati determiniranosti s fatalizmom.  Tudi, če je naše življenje že določeno, v nobenem primeru ne moremo z gotovostjo trditi, kakšno bo.
Fiziki so ugotovili, da so fizikalne sile reverzibilne in ni razloga, da bi dajale puščici časa samo eno smer. Od vseh fizikalnih sil, le šibke sile niso čisto popolnoma reverzibilne (muoni). Stalnica v vesolju je pa večanje entropije in ta naj bi bila kriva za enosmernost. Po drugem zakonu termodinamike, se entropija veča, ali kvečjemu ostaja enaka. Zanimivo pri entropiji je, da materijo lahko razdelimo na tisto v mikro stanju (micro state) in na tisto v makro stanju (macro state). Mikro stanje so osnovni delci neke snovi, atomi, molekule (seveda z vsemi delci, ki jih vsebujejo). Imajo svojo entropijo. Ko se snovi mešajo, oz. reagirajo med sabo, dobimo makro stanje, ki teži k novem ekvilibrumu. Osnovno stanje v vesolju je, da vse teži k nekemu ekvilibrumu. Entropija je največja, ko je stanje izravnano. Entropija je ireverzibilna in naj bi dajala smer puščici časa.
Zanimiva, bolj tuzemeljska postranska ugotovitev pri teh stanjih je na primer to, da je vsa Zemlja, z atmosfero in radiacijo vred eno makro stanje, ki teži k ekvilibrumu. Sestavljena iz manjših makro stanj, (tudi človek je makro stanje) ta so sestavljena iz mikro stanj. Mikro stanja so v bistvu protoni, elektroni, torej osnovni delci, ki jih skupaj vežejo elektromagnetne sile, plus gravitacija. Vse je pravzaprav iz istega »materiala« in vse je povezano. Iz tega lahko vidimo, kakšna neumnost je na primer »zamrznjen« čas v kakšnem fantastičnem filmu. Tam junak čas zamrzne, sam se pa prosto giblje. Jasno je, da bi bil zamrznjen čas, »trd« kot beton in gibanje ne bi bilo mogoče…
Po drugi strani je pa jasno, da smo z zemljo in med seboj povezani bistveno bolj, kot to dojemamo. Torej je prav mogoče, da bomo še odkrili kakšne povezave, ki so še neznane, ne sodijo pa v »nadnaravno«.
Raziskovanje znanstvenih ugotovitev o času v bistvu sproža več vprašanj, kot daje odgovorov. Znanstveniki ugotavljajo možnosti o potovanju skozi čas, ukrivljenosti vesolja, črvinah, črnih luknjah, a vse skupaj je bolj ugibanje. Če se entropija vesolja veča, se postavlja vprašanje zakaj je bila na začetku majhna. Tako pridemo do teorij velikega poka, multi vesolij, paralelnih vesolij. Ogromno je miselnih igric o potovanju skozi čas in o potencialnih posledicah; in ugotovitev, da je potovanje skozi čas praktično nemogoče. Čeprav teorije obstajajo. Velik problem v teoriji so bile črne luknje. Vtis je, da se pri črnih luknjah entropija manjša, saj požrejo vse kar pride dovolj blizu. Rešil jih je Hawking, ki je naredil miselni preobrat in ugotovil, da moramo gledati na črne luknje do meje njihovega gravitacijskega vpliva. Ta vpliv se pa širi glede na maso črne luknje. Pri entropiji naj bi bilo tudi možno z »vrtenjem filma nazaj« ugotoviti preteklost (to bi seveda lahko ugotavljal le Laplacov demon). Problem so rešili z ugotovitvijo, da je površina mejnega gravitacijskega polja črne luknje, hologram preteklih dogodkov in bi z nje demon lahko prebral, kaj je v črni luknji.
Dognanja bi bolje razložil, če bi napisal celo knjigo, tako pa vidim, da je vse skupaj brez repa in glave. Ni mogoče na kratko veliko razložiti. Hipoteze, ki jih predlagajo znanstveniki, so seveda možne, a ni se moč znebiti občutka, da je »Sudoku
efekt« zelo močan. Čas bolj opisujejo, kot razlagajo.
Osebno me najbolj moti, da ga nekako ne znajo definirati. Preveč ga vežejo na prostor in skušajo tudi časovno komponento razložiti z razsežnostjo. Kot, da bi jabolka lahko razložil s hruškami. Ne znajo razložiti niti gravitacije, ekspanziji vesolja tudi nekaj manjka.
Občutek imam, da so v današnjem svetu vse posamezne panoge obsojene na proizvajanje rezultatov za vsako ceno in se posledično izrojevajo osnovni funkciji. Tudi fizika je nekako postala suženj matematike in čarovnij, ki jih ta omogoča.
Dimenzijo prostorčas, , razumemo preveč prostorsko. Manjka občutek časovnosti. Čas je premica samo opisno, intuicija pa govori, da smo mi, s celim vesoljem vred, na samem robu časa. Gospodarji časa smo mi vsak v svoji glavi. Zgodovina in vesolje so ostanki časa. Čas raste in se širi, vendar ne prostorsko. Lahko bi to primerjali s tem,  kot da se nekako napihujemo(v x dimenzijo, ne da bi dejansko fizično rastli), z vesoljem vred.  To daje silo površinske napetosti in gravitacijo vsakemu materialnemu  delcu. Širjenje pa ni v nobeno od prostorskih dimenzij, ampak v časovno, ki je ne znamo primerno opisati.

Definicija »vidno vesolje« (observable space) ne pomeni vesolja, ki ga lahko vidimo z očmi ali s teleskopi. Pomeni največjo možno velikost, ki jo je sploh možno »videti«, saj je zaradi ekspanzije ostala svetloba “za nas” ušla. Sestavljeno naj bi bilo iz sto milijard galaksij od katerih vsaka povprečno vsebuje sto milijard zvezd…
… se lahko pogovarjamo o takšnih gromozanskih številih?
Če izhajam iz tega, da nekaj veš, če resnično razumeš, potem je moj sklep, da o času vemo bistveno premalo, da bi lahko karkoli trdili…

Čas in kavzalnost

Čas je fenomen, ki ga je zelo težko razložiti. Vedno živimo le v enem trenutku, v bistvu stojimo na valu, vse dogajanje se pa vali mimo naših čutil, ki zaznajo, kot v soju žarometa, le rezinico sedanjega trenutka. Edina referenca je naš spomin, ki si zapomni, kaj se je dogajalo doslej, na podlagi teh izkušenj gradi virtualno časovnico in predvideva, kaj bo v prihodnosti.
Zato je prav vsaka razlaga nastanka sveta in življenja le domneva, ki za svoje ugotovitve potrebuje določene logične predpostavke, na katerih gradi svoje hipoteze. V preteklosti so se zanašali na čutila in opazovanje ter na podlagi pomanjklivega znanja skonstruirali precej »neizpodbitnih ugotovitev«, ki so konsistentne le, če verjameš v predpostavke na katerih so zgrajene.
Zakaj je kavzalnost vsaj dvomljiva?
Koncept »poteka časa« lahko smatramo kot notranje nekonsistentnega, če recimo vprašamo “koliko časa poteče v eni uri?”  Hm, koliko le? Vprašanje, “kako hitro čas mineva?” tudi nima zadovoljivega odgovora.
Odgovori v smislu “sekundo na sekundo” bi bili krožni in posledično napačni. Pa tudi, če bi sprejeli tak odgovor je trditev “sekundo na sekundo, dan za dnem”  izražena kot delček časa, ki je vedno enak “ena”. A ta “ena” nima nobenega pomena, razen tega, da je številka in je tudi napačne vrste odgovor.
Torej lahko rečemo, da je argument o količini preteklega časa nesmiselen.
Brez obstoja vesolja ni nobenega razloga verjeti, da čas, kot ga dojemamo mi, sploh obstaja. Sploh, ker trenutna znanstvena dognanja potrjujeo skupno dimenzijo prostor-čas, prej kot dve ločeni dimenziji. V tem pogledu čas ne bi bil nič drugačen od kateregakoli  fizičnega fenomena, ki ga je možno opazovati v našem vesolju. Nihče, na primer ne predpostavlja, da gravitacija obstaja tudi brez vesolja, zakaj bi bil torej čas izjema? Kot vemo, čas obstaja kot nek aspekt, dimenzija vesolja.. Z drugimi besedami povedano, čas obstaja v vsakem trenutku obstoja vesolja. Ne more biti »začetka« vesolja, ker bi to pomenilo referenco na čas »pred« vesoljem. Glede na to, da je edina naturalistična predpostavka, da je čas sam, ena od dimenzij vesolja, bi bilo kontradiktorno domnevati, da je čas obstajal pred vesoljem.  Iz istih razlogov ni mogoče reči, da čas ni vedno obstajal, ker je izraz »vedno obstajal« kontingenten s konceptom časa samega.
Po tem bi lahko izrekli trditev, da je za vesolje nemogoče, da bi imelo začetek. In brez začetka  ni mogoče trditi, da ima vesolje vzrok.
Naš čas je dimenzija našega vesolja in nimamo absolutno nobenega vedenja kaj naj bi bilo izven časa in izven vesolja.
Torej lahko rečemo, da je tudi veliki pok v isti kategoriji kot negibni gibalec. Modeli sicer kažejo na  razlago, da bi se vesolje lahko razvijalo iz ene točke, a problem je, da bi se ta »začetek« moral nanašati na neko točko v drugem času, o katerega lastnostih mi že v osnovi sploh ne moremo imeti nobenega pojma. Kaj naj bi bil negibni gibalec je pa navadno prazno ugibanje, ki ne pove absolutno ničesar.
Je le izmišljena konstanta, ki omogoča rešitev za naše znanje nerešljive enačbe, osnovni »vzrok« za nekaj, kar vzroka morda sploh ne potrebuje…

Razčlovečevanje

 

Lahko bi rekli, da je bilo življenje povprečnega človeka v starih časih enostavno. No, ne ravno v vseh ozirih. Bilo je nevarno, fizično naporno, velikokrat zelo trdo in kruto. Ampak vsakdanjost se je dalo obvladovati s kmečko pametjo in obstajal je svet domišljije.  Lepo si je bilo zamisliti zlato ribico, ki bi izpolnjevala vse želje - a že takrat moraliziranje o trdem delu in pridnosti nista odobravala prelahkih poti. Običajno so se, vsaj v pravljicah, lepe  želje kaj hitro priskutile in se sprevrgle v nekaj čisto drugega.
Novi časi s svojo tehnološko in družbeno revolucijo so marsikatero - prej “nemogočo” željo postavili v domeno uresničljivega. Kar sproža povsem nova eksistencialna vprašanja. Na strani “TED talks” sem si ogledal nekaj sodobnih dosežkov, katerih realnosti in razsežnosti, večina ljudi nekako ne dojema in se šali iz njih. So pa dejstvo, ki v samih koreninah spreminja osnovne paradigme na katerih sloni človeška družba. Spremembe potekajo že precej let in kar nenadoma bo marsikdo nejeverno odprl oči in se čudil svetu v kakršnem živi.  Poglejmo nekaj primerov na področjih, kjer je vedno cvetela človeška domišljija: 
VODNJAK VEČNE MLADOSTI  Vodnjak s čudežno vodo, ki naj bi podarila večno mladost, so iskali vso zgodovino.
Ni videti, da bi imeli veliko uspeha, ampak … le kaj bi bilo, če bi našli način… 
Zanimiva je legenda o vampirjih. Najbolj razvpiti predstavnik Dracula je ponoči lovil ljudi, jim pil kri, ter si s tem zagotavljal večno življenje. Nekaj je v krvi. Že nagonsko so jo ljudje prepoznali kot vir življenja in znanstveniki so zapravili kar nekaj časa ob raziskavah o njeni vlogi pri živih bitjih. Preprosta razlaga seveda pravi, da nosi kisik in hrano celicam, ter tako omogoča normalno delovanje. Razni frankenštajnsko nagnjeni znanstveniki so se pa usmerili v študije, kjer so želeli raziskati vlogo v bolj širokih okvirih.  Zdi se mi, da je največja težava raznih raziskovalcev vedno ta, da skušajo omejiti področje svojega raziskovanja na nek manjši del celote, ki se jim zdi zaokrožen, in na tem delajo zaključke. Pri organizmu so se koncentrirali na posamezne organe in nekoliko pozabili na celotno okolje. Razmišljajo o maksimalnem številu delitve celic in iščejo v tem glavne razloge za staranje, pozabljajo pa na to, da so organi del celotnega organizma. Tisto, kar povezuje vsa tkiva v telesu je kri.
Kri ne dovaja samo kisika in “hrane” celicam, ne bori se samo proti raznim infekcijskim boleznim, ampak vsebuje tudi nosilce sporočil, molekule, faktorje podobne hormonom, ki prenašajo informacije od ene celice do druge, od enega tkiva do drugega. V organe in tudi v možgane. Ali se lahko kaj naučimo, če pogledamo kako se kri z leti in ob boleznih spreminja? Opažamo, da se s staranjem kri spreminja in ti hormonom podobni proteini ravno tako. Vemo, da so ti faktorji potrebni za rast in razvoj tkiv, za njihovo vzdrževanje in jih je z leti vse manj. Raziskave so pokazale, da se vsaj polovica teh faktorjev občutno spremeni med najmlajšo in najstarejšo skupino. Z leti torej naše telo živi v vse slabšem okolju. Raziskovanje teh sprememb in statističnia obdelava podatkov lahko na ta način pokažeta “biološko starost” recimo človeškega organizma, ki je marsikdaj zelo drugačna od števila rojstnih dnevov. Logično je, da so sledile študije o tem, kako mlada kri vpliva na star organizem in obratno. Nedvoumno so pokazale, da se na primer stare miši, ki jim krvni obtok povežejo skupaj z mladimi, pomladijo. Nič kaj posebno napreden postopek, ki se mu reče parabioza in deli krvni obtok po principu siamskih dvojčkov. Miši postanejo mlajše na videz, bolj so okretne in celo kognitivno bolj zmogljive. Ti testi so bili velikokrat ponovljeni in ugotovilo se je, da se pomladijo organi kot so jetra, srce, trebušna slinavka in mišice.
Pa možgani? Pokazalo se je, da stara miš, izpostavljena temu mlajšemu krvnemu napoju, kaže mlajše možgane, ki tudi bolje funkcionirajo. Te raziskave seveda potekajo iz povsem etičnih nagibov, kot je boljše zdravljenje starostnikov, alzheimerjeva bolezen, demenca…  Skoraj nemoralno je vprašati, kakšne so možne aplikacije in daljnosežne posledice za človeško družbo. 
GENSKE MANIPULACIJE 
CRISPR - CAS9 so odkrili, ko so raziskovali kako se bakterija bori proti virusnim infekcijam. Veliko bakterij vsebuje prilagodljiv imunski sistem imenovan CRISPR-CAS9, ki napade DNK virusa in ga uniči. Protein CAS9 poišče določen del virusne DNK in jo preseka. Njegovo delovanje je znanstvenikom razkrilo novo tehnologijo genetskega inženiringa, ki omogoča odstraniti ali vstaviti del DNK v dvojno vijačnico z do tedaj neverjetno natančnostjo. S to tehnologijo so že spreminjali gene v miškah, prašičih, opicah, nedavno tudi v človeških zarodkih. Prejšnji postopki so bili izredno zahtevni, nedorečeni in dragi, CRISPR pa omogoča bistveno bolj enostavno in širšo uporabo. Z njegovo pomočjo bomo lažje zdravili genetske bolezni, a po drugi strani omogoča izdelavo po naročilu. Na spletu si lahko ogledate neverjetne dosežke genskega inženiringa na živalih in rastlinah. Človeških slik nisem iskal.  Po Darwinovi in kulturni evoluciji smo na pragu tretje evolucije - izdelava človeka po naročilu. 
AI - umetna inteligenca Z umetno inteligenco se sedaj spopadajo vsi, ki dajo kaj nase. Definicij, kaj to sploh je, je veliko. Razvoj pa veselo poteka in še preden bomo ugotovili vse možne posledice, bo že zdavnaj prepozno. Pravzaprav je že, saj dosežke, ki so že prevzeli veliko človeškega odločanja, spremljamo ravnodušno in pasivno, kot nekdo, ki se ga to sploh ne tiče. Gledalci v kinodvorani. 
Za primer naj omenim algoritem, ki se imenuje DEEP LEARNING. Ideja je dobila navdih iz delovanja človeških možganov. Rezultat je algoritem, ki nima nobenih teoretičnih omejitev glede tega, kaj lahko naredi. Več podatkov mu daš, več časa za preračunavanje - vse boljši postaja. Najbolj zanimivo, če ne celo zaskrbljujoče je pa to, da računalniški algoritmi najdejo hitrejše in boljše rešitve tudi na področjih, kjer ne sodeluje noben strokovnjak za ravno tisto področje. Algoritmi že sedaj vodijo svetovno borzo. Verjetno se še spomnite mita o tem, kako je Nathan Rothschild sesul britanski funt in borzo? Bilo je dve stoletji nazaj, po bitki v Waterlooju. Vse je bilo odvisno od tega, kdo bo v tej bitki zmagal. Rothschild je imel v Waterlooju svojega sla, ki je novice o zmagi prinesel v Anglijo precej pred ostalimi. Razširil je govorice, da je zmagal Napoleon in poceni z obveznicami kupil pol britanskega imperija.To je bila odločilna prednost, katere finančne učinke čutimo še danes. Sedaj na borzi obstaja (HTC) visoko-frekvenčno trgovanje, pri katerem se z zapletenimi algoritmi trguje milijone operacij na sekundo. Borzna zmaga ali poraz je lahko odvisna od razdalje do borze, saj vpliva že hitrost prenosa v optičnih kablih. Odzivni čas 4 ns, ali 5 ns je lahko odločilen pri pravem trenutku za nakup ali prodajo. Korporacije kot so Google, Amazon, …  razvijajo algoritme, ki vidijo, slišijo, pišejo!
“Kako vidijo”? bo kdo vprašal.
Ni jim na voljo le zbirka slik, ki jo nekako sortirajo - sposobni so sliko “videti” saj znajo s tekstom ali celo govorom opisati kaj predstavlja. Torej jo samostojno pretvorijo iz enega nosilca informacije v drugega. Podobno je z zvokom. Prepoznavajo različne jezike, glasove in so sposobni simultanih prevodov v barvi glasu tistega, ki govori. Za modulacijo potrebujejo le nekaj glasovnih posnetkov… Računalniki se ne učijo več, kakšne so stvari videti, ampak se učijo celega koncepta. 
Google že od leta 2011 preučuje videe na Youtube in se uči “koncepta” ljudi, “koncepta” živali… Ne učijo se več papagajščine po sistemu “kaj vidijo”, ampak kaj stvari “so”. Še vedno med ljudmi velja, da je računalnik stroj, ki ga je treba programirati in je lahko rezultat le tisto, kar je programirano. Torej na izhodu ne moreš dobiti več, kot si dal na vhod.
Mogoče je to do neke mere res, ampak človeški možgani imajo po nekaterih izračunih okrog 1,25 tera bajtov spominskih kapacitet. Tudi, če je ta številka zelo napačna, lahko razumemo, da je razmerje kapacitete, v primerjavi z vso povezano elektroniko, zanemarljivo.  V spletu se pa širi sistem algoritmov, ki se stalno učijo. Vse skupaj deluje milijonkrat hitreje od bioloških možganov, nikoli ne spi, ne počiva, ni omejeno s človeškimi čustvi. Deluje v neprimerljivo drugačnih časovnih okvirih kot ljudje. V enem tednu nadomesti 20.000 let človeškega razvoja. Na voljo so mu praktično neomejena sredstva. Pred seboj ima vso digitalizirano človeška pamet, ki je človek sam, niti v sanjah ni sposoben sortirati in smiselno povezati. Računalniški logaritmi, pa v konceptu “big data” iščejo določen “red” in odkrivajo ljudem nedoumljive povezave. Stopili smo v obdobje IOT (internet of things), kjer je v omrežju milijarde kamer, mikorfonov, pametnih gospodinjskih aparatov, “inteligentnih” bivališč, pametnih avtomobilov, arsenal najrazličnejšega orožja, kjer je avtonomnim oboroženim elektronskim enotam dovoljeno celo odločanje o življenju in smrti; GPS “vidi” telefone, ročne ure. Sploh še potrebujemo čip v “glavi”, da se tudi ljudje uvrstimo v IOT? Opisal sem tri zanimive dosežke, ker sem jih pač najprej pogledal. Podobno pomembnih za človeško družbo je še zelo veliko. Skozi ta vrata smo stopili nekako neopazno in čudi me, kako malodušno gre človeška čreda v nekaj, kar jo bo v končni fazi - takšno kot je - definitivno iztrebilo. Kot se ne bi zavedali, da na modrem planetu poteka večplastna “dehumanizacija”. Evolucijski reinženiring! Človek vstopa v evolucijo “dizajna”, kjer bodo starši lahko izbirali lastnosti svojih otrok. Ne samo med človeškimi lastnostmi - na voljo je raznolika paleta visokokvalitetne DNA, s katero se bodo ustvarjali hibridi skoraj po želji. Po mladi krvi bo veliko povpraševanja in raje takoj ustavim tok misli v tej smeri. Koliko generacij bo še obstajal normalen, genetsko nespremenjen tip človeka, ni težko uganiti. Glede na to, da govorimo o izboljšavah je pričakovati, da osnovni model ne bo preveč evolucijsko konkurenčen. Ob trditvah, da so raziskave na zarodkih in dednem genskem materialu prepovedane, se lahko samo nasmehnem. Imamo torej biološko dehumanizacijo z ene strani, kulturne niti ne omenjam, ker je že pregloboko v izvajanju - v drugo smer proti tej ciljni točki, poteka humanizacija “neživega”. Včasih je obstajala vizija človeku podobnih robotov, za katero ne verjamem, da se bo uveljavila. Mogoče kvečjemu za razne hišne ljubljenčke ali spolne “igračke”. Nevarnost niti ne izhaja iz človeku podobne inteligence, ampak iz hladne superlogične nadinteligence, ki počasi prevzema odgovornost na različnih ravneh in se ji dopušča odločanje po svoji “presoji”. Katere prioritete bodo prevladale lahko samo ugibamo. Ni v razponu naše dojemljivosti razmišljanje za npr. dvajset korakov naprej.  V svetu obstaja veliko vrst vrednot, a po mojem mnenju je glavni problem “uradna” lestvica vrednot, v razmerju do “individualne”. Ker ljudje sebe običajno obravnavajo bolj prizanesljivo od ostalih, je nekaterim ta razlika bolj neopazna kot drugim. Glede AI so zaskrbljenost izrazile tudi najbolj prominentne figure na tem področju: Bill Gates, Stephen Hawking, Elon Musk. 
Najlepše je povedal slednji:  Izdelovanje AI je podobno kot klicanje demona. Narišeš pentagram, poveš nekaj izrekov v skoraj sladostrastnem pričakovanju, po drugi strani pa upaš, da se ne bo nič zgodilo….